Tožilstvo je Šturmu sprva očitalo, da je kot minister za pravosodje svojega državnega sekretarja Roberta Marolta 19. novembra 2008, torej v času, ko je opravljal tekoče posle, imenoval na prazno notarsko mesto v Kamniku kljub negativnemu mnenju notarske zbornice zaradi pomanjkanja pravniških izkušenj. Šturm je Marolta imenoval kljub temu, da ga je vlada pred tem potrdila za državnega pravobranilca.
Na pravobranilsko mesto pa ga je predlagal prav Šturm, je še dodalo tožilstvo, ki je menilo, da je bil Marolt zaradi nezdružljivosti notarske in pravobranilske funkcije imenovan v nasprotju z zakonom o notariatu. Med postopkom je tožilec nekoliko spremenil obtožni predlog in Šturma obtožil, da bi moral predlagati svojo izločitev iz postopka pri odločanju o Maroltovem imenovanju za notarja ter odločitev prepustiti vladi. Tožilec je namreč menil, da je obstajal dvom o Šturmovi nepristranskosti, saj da je bil Marolt njegov najožji sodelavec in tudi namestnik.
Kot je zapisano v sodbi višjega sodišča, ki jo je posredoval Šturm, je prvostopenjsko sodišče Šturma utemeljeno oprostilo obtožbe, saj obdolžencu ni bilo dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Okrajno sodišče je po oceni višjega tudi utemeljeno zavrnilo izvedbo nekaterih predlaganih dokazov - zaslišanje takratnega državnega sekretarja Romana Repa -, saj njihova izvedba za razjasnitev dejanskega stanja ni bila potrebna.
Tožilstvo je v pritožbi tudi zapisalo, da je Šturm Marolta imenoval za notarja kljub negativnemu mnenju notarske zbornice, a po oceni pritožbenega sodišča to mnenje ni nič bolj prepričljivo kot mnenje direktorata za zakonodajo, ki je ocenilo, da Marolt pogoje izpolnjuje. Pritožba tudi trdi, da bi se moral Šturm zaradi vzbujanja vtisa nepristranskosti izvršilen veje oblasti iz določanja izločiti, a višje sodišče opozarja, da je bil Marolt edini kandidat za notarja v Kamniku.
Zagovor Šturma, da je za zavrnitev imenovanja ni imel nobenega razloga, je zato po mnenju višjih sodnikov sprejemljiv. Šturmu po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni mogoče z zadostno stopnjo gotovosti očitati, da je prepoznal in naklepno spregledal izločitveni razlog in storil očitano kaznivo dejanje.