Kot je uvodoma pojasnil Cvetko, je Bineta M. spoznal pred približno štiridesetimi leti, ko sta bila kratek čas sodelavca na metalurškem inštitutu. Bine je kmalu našel zaposlitev drugje in s Cvetkom se vrsto let nista videla ...
»Pred par leti, potem ko mi je umrla žena, pa sem ga srečal pred blokom in mi je povedal, da se je preselil v bližino. Dejal je, da ima pokvarjen hladilnik, in me vprašal, ali imam kakšnega zanj. Dal sem mu enega, odplačal pa mi ga je šele čez kakšno leto,« je povedal Cvetko in nadaljeval: »V začetku letošnjega leta me je spet poklical in me vprašal, ali imam kakšno pečico, češ da je sin dobil stanovanje in da je vsak začetek težak. Povedal sem mu, da imam, saj sem si na balkonu nameraval urediti letno kuhinjo, a sem si potem premislil.«
Cvetko je pečico Unold Kleinküche, model 8330, dostavil Binetu, a ga je slednji kmalu poklical in mu rekel: »Cveto, veš, ne delata obe plošči. Odšel sem k njemu, pogledal, in res nista delali. Razdrl sem pečico, potem pa sva ugotovila, da obstaja gumb, ki ga je treba premakniti, da delata obe plošči.«
Kakorkoli. Binetov sin Urban M. je bil po pričevanju Cvetka s pečico zadovoljen in dogovorila sta se, da mu jo bo odplačal do maja, zraven pa mu je Cveto po »sindikalni« ceni prodal še komplet nerjaveče posode, oboje za 180 evrov. Ob tem je Cvetko pojasnil, da je pečico kupil v veleblagovnici, in pokazal račun, vredna je evropskega stotaka, posodo pa je nabavil na ulici od sivih likov, brez računa, odštel pa je okoli 300 evrov, čeprav je bila izklicna cena zanjo par sto evrov več.
Ker je Cvetko že v marcu potreboval denar, je poklical Urbana in vprašal, ali je izplačilo mogoče kak dan prej. »Rekel mi je, da trenutno ne more, da mu denarja še niso nakazali, nato pa se mi ni več oglašal na telefon. Poslal sem mu kratko sporočilo in on meni nazaj, da mi lahko reči vrne, da trenutno pač nima denarja. Zmenila sva se, da mi bo reči pripeljal nazaj, čeprav so bile že rabljene, ampak ni bilo nič. Potem pa mi je poslal sporočilo, češ da sem 'psiho',« je z očitno ranjeno dušo pojasnil Cvetko.
In nadaljeval: »Šel sem na policijo, našo, viško. Tam me je vprašal dežurni, ali imam kak dokument. 'Nimam,' sem mu odgovoril, sem mu pa pokazal telefonska sporočila. Dejal mi je, da ne bo drugega kot tožba. Za odvetnika pa potrebujem denar, kar pa z mojimi petstotimi evri pokojnine mesečno preprosto ne gre.«
»Vse skupaj sem mu prodal za 180 evrov. Čisto prijateljska cena. Tisti, ki je dober, je oslu podoben. Preveč sem mu zaupal in se opekel. Hudo mi je, ne morem pa tega kar tako požreti,« je svojo pripoved zaključil Cvetko.
Za nekatera dodatna pojasnila smo poklicali Bineta. »Meni ni nihče ničesar prodal. Če je mojemu sinu, potem ni meni. Kaj imajo oni med sabo, pa me ne briga,« je povedal Bine.
Poklicali smo tudi Binetovega sina Urbana, a se nam je oglasila – predvidevamo – njegova boljša polovica. Ko smo pojasnili, zakaj kličemo, je dejala: »Stvar lahko na tem mestu kar zaključimo. Nič ni res. On kar kliče in pametuje, naj se malo manj drži alkohola, pa bo v redu. Če bo karkoli v časopisu, se bomo pa drugače pogovarjali.«
