Tega vsekakor niso pričakovali. Potrebovali so nekaj časa, da so sprejeli, potem pa ni bilo nobenih težav s tem. Mislim, da večina staršev tega ne pričakuje, zato tudi potrebujejo nekaj časa, da se s to resničnostjo sprijaznijo.
Zelo hitro ste se začeli zavzemati za pravice LGBT-manjšine, najprej ste bili dejavni v društvu Legebitra, kajne?
Ugotovil sem, da je razkritje, da si gej, problem za večino lezbijk in gejev. Leta 1997, v času mojega študija, sem se na konferenci srečal z mladimi aktivisti in spoznal, da ljudje lahko danes živijo tako, da svojo spolno usmerjenost prikrivajo sebi in okolici ali pa poskušajo biti odkriti, kar se mi je zdel dosti lepši način življenja, ki omogoča več iskrenosti in manj stresa. Je pa bila to takrat, ko smo začeli z nekaj kolegicami in kolegi delovati v skupini Legebitra, zelo revolucionarna misel. Naš temeljni cilj je bil, da bi se mladi imeli možnost srečevati in se pogovarjati o spolni usmerjenosti, kako jo doživljajo, kako jih sprejema družina, na kakšne situacije naletijo v šoli, česa jih je strah ... Predvsem pa, da skupaj pridemo do sprememb.
V Belgiji, Španiji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem je poroka poroka ne glede na to, kdo se poroči.Pozneje ste sodeloval tudi pri kampanji in sestavi družinskega zakonika. To je bilo za vas do zdaj najtesnejše sodelovanje s politiko.
Sodeloval sem pri pripravi osnutkov zakonika. Referendum je bil zame krst v politiki, kjer je bilo treba predstaviti, zakaj je družinski zakonik dober za vso državo, in ne samo za LGBT-skupnost. Takrat sem prevzel vlogo organizatorja kampanje za referendum, v kateri se je povezalo zelo veliko ljudi, ki so verjeli, da je to nekaj dobrega, kar je bila zelo pozitivna izkušnja. Spoznal sem prednosti povezovanja, ki gre prek neke manjšine. Šlo je za širšo koalicijo političnih strank in civilno-družbenih organizacij. Za to se zavzemam tudi zdaj in se mi zdi pomembno, da se angažiram in pomagam s svojim znanjem in izkušnjami.
Kako zelo ste bili v času referenduma za družinski zakonik pozitivno, po drugi strani pa negativno presenečeni nad nekaterimi strankami ali posameznimi politiki?
Dozdajšnja koalicija levih strank je v celoti podpirala družinski zakonik, kar me ni presenetilo, to je bilo razumljivo glede na njihova siceršnja stališča. Pomembno se mi je zdelo, da se je o tej temi zelo konkretno in podporno opredelil Zoran Janković. Mislim, da je s tem naredil zelo velik korak naprej. Pri nasprotnem taboru pa me je motilo predvsem to, da se je veliko operiralo predvsem s čustvi in netočnimi informacijami, ki so bile uporabljene za to, da se je del populacije prestrašil in zmanipuliral. Mi smo se zavzemali zato, da se uporabljajo argumenti, brez nekih populizmov, česar pa druga stran žal ni počela. In ne nazadnje, čeprav spoštujem vse veroizpovedi, se ne strinjam in ne podpiram vmešavanja njihovih predstavnikov v slovensko politiko. Ne smemo pozabiti, da sta institucija cerkve in država ločeni. Ljudje, ki so izbrali celibat in nimajo intimnih odnosov, tudi težko sodijo o tem, kako živijo drugi. Lahko imajo svoje mnenje, ne zdi se mi pa prav, da se jih uporablja za širjenje idej, kako naj bi ljudje živeli.
Torej ste se zdaj odločili vstopiti v politiko zato, ker se vam zdi, da boste lahko na tem področju storili še več?
V letu po padcu družinskega zakonika, ko se na tem področju ni smelo ničesar spreminjati, je nastopil mandat vlade Alenke Bratušek. Od te koalicije, ki je bila sestavljena iz strank, ki so zakonik podpirale, sem veliko pričakoval, a se vseeno zaradi ukvarjanja z drugimi težavami v državi na tem področju ni naredilo nič. Sicer razumem, da so v času krize druge prioritete, a ne smemo zanemariti tudi drugih pomembnih družbenih vprašanj. Zato sem se tudi sam odločil, da vstopim v to in poskušam bolj aktivno doseči napredek na tem področju. Veliko ljudi je namreč odvisnih od tega, kako so te vsakdanje stvari urejene.
Kakšne spremembe konkretno pričakujete v prihodnjem mandatu na področju pravic LGBT oziroma za kaj se boste zavzemali?
V zakonodajnem smislu moramo odpreti družinski zakonik in izpeljati vse, kar je že bilo v njem načrtovanega. Poleg novih družinskih sodišč in reforme pristojnosti centrov za socialno delo seveda tudi izenačenje vseh oblik družin. Popolno enakopravnost lahko na primer vidimo v Belgiji, Španiji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem. Tam je poroka poroka ne glede na to, kdo se poroči. Te družbe delujejo popolnoma normalno, zgodilo se ni nič, česar so se nasprotniki bali. Torej je v ljudeh le strah, ki pa nima utemeljitve. To, da drugim pustiš enake pravice, kot jih imaš sam, te nič ne stane. Všeč mi je angleški premier David Cameron, ki je sicer konservativec, a je dejal: »Prav zato, ker sem konservativec, podpiram gejevske poroke. Zato, ker morajo ljudi, ki živijo skupaj, država zaščititi in morajo imeti pravice.«
Prvi korak na tem področju ste že storili, ko ste politične stranke pozvali k podpisu zaveze za zavzemanje enakopravnosti LGBT-manjšine v družbi, a nekatere stranke je niso želele podpisati.
Zaveza ima štiri zelo jasne točke in je bila pripravljena zaradi omahovanja politikov v smislu: mi vas podpiramo, potem pa ni nobenih dejanj. To se je v preteklosti zgodilo prevečkrat, in s to zavezo bomo lahko čez eno leto preverili, ali so stranke na tem področju res tudi kaj naredile – da ne bo ostalo spet samo pri obljubah. Pomemben del strank te zaveze ni podpisal, kar je skrb vzbujajoče. Med temi strankami je poleg SDS, NSi in SLS tudi Stranka Mira Cerarja, kar smo razumeli kot znak, da gre, sploh pri Miru Cerarja, spet za podobno držo, v smislu: mi podpiramo, ne bi pa ničesar podpisali.
Kakšno je vaše mnenje o strankah, ki ves čas nastopajo proti pravicam LGBT-manjšine?
Proti nastopajo na zelo zvit in pasiven način. Predvsem zavirajo možnosti sprememb. Bojim se, da v njih ni potekel proces, v katerem bi se vprašali, kako vidijo geje in lezbijke v družbi, ali so s svojimi predsodki do njih tudi sami opravili, ali potrebujejo neko debato in predvsem ali niso dolžni kot stranke tej manjšini zagotavljati enake pogoje kot vsem drugim. Zdi se, da se sklicujejo na neke tradicionalne vrednote, ampak v tako hitro spreminjajočem se svetu se je treba vsakič znova vprašati, katere tradicionalne vrednote so še aktualne in jih je še vredno zagovarjati. Rad bi videl, ali se bodo SDS, SLS in tudi NSi podobno razvojno odzvale na življenjsko realnost, kakršna je, kot se je angleški premier. Mislim, da s tem izgubljamo vsi. Družbe, ki so odprte na tem področju, ustvarjajo bolj kreativno klimo in pogoje, da vsi v družbo prispevajo svoje talente. Če se morajo ljudje stalno skrivati, zagovarjati, živeti v strahu, kdo bo za njih izvedel, ali jim bo to škodilo, jih bodo šikanirali, potem ogromno energije porabijo za te strahove in so s tem zavrti tudi njihovi potenciali na področjih, kjer bi lahko bili dobri ali pa še boljši.
»Niti levica niti desnica nista uspeli vzpostaviti ozračja, v katerem bi lahko homoseksualci odkrito delovali.«Kaj pa lezbijke in geji v slovenski politiki?
Dejstvo je, da je v tem med Slovenijo in tujino velika razlika. V vsej zahodni Evropi se v politiki pojavljajo geji. Ne gre samo za to, da kandidira nekdo, ki je gej. Gre za to, da lahko vsi politiki, ki so geji ali lezbijke, razkrijejo svojo spolno usmerjenost, saj s tem ogromno pripomorejo k spremembam in razumevanju tega. Seveda so lezbijke in geji v vseh političnih strankah in so tudi vplivni. A ni nujno vsaka homoseksualna oseba v politiki tudi podpornik. Nekomu, ki se ta tema ne zdi tako pomembna in so mu pomembnejše druge stvari, lahko dokaj uspešno deluje v manj odkritem profilu, ni pa posebnih razlik. Niti levica niti desnica nista uspeli vzpostaviti ozračja, v katerem bi lahko homoseksualci odkrito delovali, zato se mi zdi moja kandidatura tudi pomembna.
So torej lezbijke in geji v vseh slovenskih strankah – tudi tistih najbolj desnih? Jih je morda tam celo še več kot na levici?
V desničarskih strankah so lezbijke in geji, nekaj jih tudi poznam. Mislim, da je to pomenljivo, če že ne drugega. Občutek nemoči pri posameznikih je včasih dovolj močan, da se povezujejo tudi v politične stranke, da nekje svoj občutek družbene manjvrednosti, kakor jih družba razume in kakor razumejo tudi sami sebe, kompenzirajo z drugimi pozicijami in funkcijami moči. Morda na ta način uravnotežijo svoje manjvrednostne občutke. Stvar spolne usmerjenosti je nekaj, kar razkrije vsak sam, in sem oster nasprotnik razkrivanja kogarkoli v javnosti. S tem se uporablja samo neke represivne in homofobne elemente proti ljudem. Na levem političnem polu pa ni odkritih homoseksualnih oseb zato, ker ta pol ni tako liberalen, kot kaže, da je. V Sloveniji se še vedno srečujemo s homofobijo in s tem, kako se bodo drugi na to odzvali. Sodelovanje v stranki lahko pomeni tudi iskanje varnosti v smislu, če bo kaj narobe, me bo pa ta skupina ljudi zaščitila. Želim si, da to ne bi bilo potrebno in da ne gledamo stran, ko nekdo 'zafrkava' katerekoli manjšino. Ne prihajam kot nekdo, ki želi, da vsi javno razkrijejo svojo spolno usmerjenost. Želim razširjati in odpirati razpravo na to temo, da se bo čez čas tudi kaj spremenilo. Slovenija lahko z večjo odprtostjo postane prostor, kjer si bodo ljudje želeli živeti.
