Že nekaj tednov pred napovedanim datumom poroda sva se s partnerjem odločala, komu in kateri porodnišnici bova zaupala vodenje poroda. Ker sva oba bolj sproščene narave in ne komplicirava rada sva se odločila za nama najbližjo – Mariborsko. Dan D je nastopil malo hitreje, kot pričakovano (8.3.2014). Rodil se nama je prvorojenec. Bil je popoln. Dolgi skodrani lasje, velike modre očke in majhna rožnata usteca. Ves čas sem ga gledala, se čudila in kar nisem mogla verjeti, da je to moj otrok.
Ko so naju zjutraj premestili na oddelek, so njega najprej odpeljali na pregled k pediatru. Ko ga pripeljejo nazaj, mi povejo, da ima majhen hematom na glavi, ki pa bo izginil. Po treh dneh se končno lahko odpraviva v naše malo gnezdo. Sinko je droben fantek, vendar pridno je. Mine prvi mesec in pol. Sin začne slabše jesti. Kar polovičko od tega, kar je popil do sedaj. Močno me je zaskrbelo, zato sem se odpravila v zdravstveni dom v okolici Maribora, kamor me je odpeljal fant. Naše pediatrinje ni, zato nas pregleda nekdo drug. Povem kakšne so težave. Otrok lepo pije stekleničko, potem pa začne močno jokati. Omenim še, da mu iz leve očke teče gnoj in da je vneta. Zdravnica zamahne z roko, češ da manj poje in se zvija zaradi krčev, oko pa se samo čisti. Menda bo vse hitro minilo. Čez 10 dni se vrnem nazaj. Otrok še vedno poje bistveno manj in oko ni nič bolje. Spet nas sprejme drug pediater. Odgovor je isti, kot prejšnjič. Samo kolike so, oko se bo uredilo z izpiranjem s toplo vodo. Žalostna, a z mislijo, saj zdravniki že vedo kaj delajo, se s partnerjem odpraviva domov. Pred vsakim hranjenjem me je močno strah. Vem, da je še lačen, a bo vase spravil majhno količino hrane. Zjutraj vstanem. Zgodba se ponovi. Močno se zažene, hrano golta, kot zmešan, potem pa histeričen jok. Nekaj v glavi mi poči in spet se, sama, ker je partner v službi odpravim v zdravstveni dom.
Končno je v službi sinova pediatrinja. Ne vem ali je na dejstvo, da nama je končno napisala napotnico za pediatrično bolnišnico, vplivalo da je z njo v ambulanti gospodična, ki opravlja specializacijo. Sina oblečem in se takoj odpravim v UKC Maribor. Namestijo naju na oddelek, ko pride nadvse prijazen, dostopen, klepetav, optimističen zdravnik. Pove, da naju bodo opazovali pri hranjenju, da bodo opravili preiskave krvi, urina in blata ter ultrazvok želodčka. Omeni, da ima vneto oko in da je že dobil antibiotične kapljice, ki mu jih moram dati na 4 ure. Zanimivo, da sem to pred tem trikrat omenila pri treh različnih pediatrih, pa sem bila jaz »ta pametna«, ki ve več od njih. Noč je naporna. Komaj kaj spim. Imela sem možnost oditi domov, a ga ne bi imela srca pustiti tam. Tako ga poslušam, kako diha v posteljici, jaz se tiščim na zložljivem ležalniku. Pride jutro, tešča čakava na pregled. Odpraviva se v pritličje, kjer ultrazvok opravlja mlada zdravnica. Pred ambulanto me starejša sestra vpraša, kaj je narobe z malčkom. Ko ji vse objasnim, se zaničljivo zavije z očmi in na tiho reče pacientu, ki ga je spremljala: »Pff, to so kolike« . Končno sva na vrsti. V nekaj minutah sva gotova, greva nazaj v sobo, pojeva stekleničko in odpraviva se nazaj.
Postopek se ponovi. Zdravnica potrdi moj sum. Sin ima močen refluks. Mišica, ki zapira želodec, ko zaužijemo hrano, se malčku odpira, pa ne malo. Izgleda, kot da je ves čas odprta. Tako v požiralnik uhaja kislina, kar ga seveda peče. Zato takšen jok ob vsakem ponujanju mleka. Svetujejo nama redno podiranje kupčka, dvignjeno vzglavje ter adaptirano mleko, ki deluje anti refluksno. Naročena sva na kontrolo čez nekaj dni. Vrnemo se na dogovorjen datum. Dobili so še ostale izvide. Alergije na kravje mleko ali jajca nima. V redu, to smo rešili si oddahnem. Nakar ta dostopen, nasmejan zdravnik pove, da bi pa on opravil še ultrazvok dojenčkove glave. Da ga ta hematom malo skrbi. Ok, bom tudi jaz mirna… Vrneva se v pritličje, pričaka naju ista zdravnica, ki je opravljala preiskavo želodčka. Na glavo mu stisne gel in prične. S sestro se pogovarja mimo mene. Kot, da me ni. Nekaj 4 milimetrskega se nahaja med možgani in lobanjo, da pa ona nima dovolj izkušenj in bo raje poklicala kolega. Nisem je več slišala. Obraz mi zalijejo solze. Sin začne jokati. Skušam ga miriti, pa bi v tistem trenutku potrebovala koga, ki bi sestavil mene. Ta drug »kolega« mi razloži, da je bulica verjetno posledica hematoma. Da bo naročen na kontrolne ultrazvoke. Slišim ga le bežno, želela sem si samo pograbiti svojega otroka in ga odnesti domov. Čez nekaj dni se poberem. Tolažim se z dejstvom, da ga verjetno ne bi spustili iz bolnišnice, če ne bi bilo vse normalno. 20.5. imava drugo posvetovalnico.
S seboj vzamem začasno odpustnico, na kateri jasno piše, da potrebujem napotnico za ponoven ultrazvok glave. Že ko stopim v ambulanto me zdravnica nahruli, kakšen hematom, pa sedaj ima Sin? Da na odpustnem pismu iz porodnišnice piše za eno vrsto, na tej odpustnici iz pediatrije, pa drug. Opravičim se in pojasnim, da žal ne vem kakšne vrste hematomi obstajajo. Pove, da ona rabi original izvid in obsežnejšo odpustnico, da lahko dobim napotnico za naprej. Mogoče, pa so se na tej zmotili. Obnemim in ne vem kako naj reagiram. Dobim napotek, da ko po pošti prejmem vse papirje, pridem nazaj in bomo urejali za naprej, da pa če bo otrok neutolažljivo jokal cel dan naj se kar takoj vrnem. Bežno vpraša še, če po adaptiranem mleku AR še poliva. Povem, da on nikoli ni bruhal, da ga je mučila kislina, ki je uhajala iz želodčka. Nameni mi pogled izpod čela, tisti »kaj pa ti veš« in mi zabrusi da pa če ima potrjen refluks, pa že mora polivati. Skušam ostati mirna, še enkrat objasnim kako in kaj, pa gospa tega ni želela sprejeti. Odpravim se v sprejemno sobo, oblečem otroka in stopim na svež zrak.
Počasi začnem dojemati vse skupaj. Jaz, kot mati, ki svojega otroka neizmerno ljubi, naj čakam da se bodo gospodje zdravniki uskladili in poslali vso dokumentacijo, ker je pediatrinji težko napisati napotnico, ker ji ni jasno kakšne vrste hematom ima?? Zakaj pa je to pravzaprav potrebno?
Otrok potrebuje ultrazvok v vsakem primeru. Naj se ob vsakem hujšem joku sprašujem, če mu kaj pritiska na njegove male možgane? Naj se vsako noč preden zaspim obtožujem, zakaj se nisem razjezila in zahtevala napotnice v tistem trenutku? Že, ko sem hodila trikrat tja, zaradi kričanja med hranjenjem, so se mi vsi smejali, da ima otrok, tako kot vsi krče. Najbrž so še obrekovali za kakšne brezvezne stvari hodimo mlade mamice tja in polnimo njihove urnike. Če ne bi bila tako trmasta, kot sem, kako dolgo bi se vlekla ta neješčost? Koga bi krivili, ko otrok ne bi dovolj pridobival na teži? Zakaj mora vedno priti do tragedije preden se pri nas kaj premakne?? In kaj bom storila sedaj? Vsaka mati na tem svetu, bo vedela kakšen je občutek, ko ne veš, kaj se dogaja z njenim sinom ali hčerjo. Kako nemočnega se počutiš, ko vsi samo zamahnejo z roko, ko te imajo za bedaka. Klicala sem k drugemu pediatru. Takemu, ki si vzame čas in ki te ne odpravi v 5 minutah, pa je žal že popolnoma zaseden in ne sprejema novih pacientov. Kot zgleda, lahko dobiš samo takšnega, ki olepšano rečeno ni tako zaželen. Morda bi lahko, kot ovca sedela doma in čakala na papirje iz pediatrične. Morda bi potem lahko z njimi šla nazaj in dobila napotnico. Morda. Pa ne bom. Ker mi je dovolj. Ker mi je dovolj tega sistema. Sistema v katerem brez vez ne prideš nikamor. V sistemu, kjer je normalno, da se vračaš in te pošiljajo od zdravnika do zdravnika. Kjer je normalno, da več nobenega ne jemljejo resno. Z lepo besedo in nasmeškom, pa je žal vse tako nedosegljivo. Dandanes je normalno, da mati in očeta, ki ste prejela najlepše darilo jokata z dojenčkom, ki neomajno joka, pa ne vesta ali naj gresta tja, ker ju bo pričakala samo osorna sestra in površna zdravnica. In ker mi je dovolj, to pismo pošiljam vsem večjim časopisnim in televizijskim hišam. Z upanju v srcu, da bom dodala le kapljico v morje, ki bo prineslo izboljšave na bolje.
