Še ni dolgo tega, kar sem šla na upravno enoto, da bi si dala delat osebno izkaznico. Ko sem prišla tja, je nekaj trenutkov trajalo samo to, da sem sploh dojela, v katero vrsto naj se postavim. Imajo namreč tak sistem, da so recimo (na pamet govorim) štiri okenca, formira pa se kakšnih šest vrst. Ker pač različni postopki trajajo različno dolgo, se ljudje po lastni pameti in vesti iz teh vrst razvrščajo na okenca, ki so prosta.
Rajši najedamo drug drugega. Najlažje se je znesti nad nekom doma na varnem, ali ne?
Kot je to skoraj že pravilo na upravnih enotah, je bilo tudi tisti dan ogromno ljudi. In vdana v usodo sem tako v vrsti stala uro in pol. Spet sem se postavila prav tja, kjer se je nekomu pred mano nekaj v postopku »zataknilo«. Medtem ko sem se praskala po glavi in se ozirala po prostoru, ki se je medtem precej spraznil, je vstopil neki moški in se postavil v sosednjo vrsto. Stranka pred mano je končno opravila tisto, po kar je prišla, jaz pa sem olajšano zavzdihnila in že naredila pol koraka proti svoji destinaciji, nakar se je prej omenjeni moški nonšalantno postavil predme.
»Ekhm … oprostite,« sem mu rekla, »to pa ne bo šlo, mislim, da sem bila tukaj že vsaj kakšno uro pred vami!« Napol se je ozrl nazaj proti meni in mi, ne da bi mi sploh pogledal v obraz, odvrnil: »Ne, mislim, da to ne bo držalo.« Kar nisem mogla verjeti. Stopila sem vzporedno z njim. »Gospod, videla sem, kako ste vstopili skozi vrata, pred petimi minutami! Ne spustim vas naprej!« In ker sem trmasto tam stala ter se nisem hotela umakniti, me je na lepem odrinil in se postavil tako, da ga je uslužbenka hočeš nočeš morala smatrati za naslednjega na vrsti.
Ste že slišali kdaj tisto o možakarju, ki ga doma žena pretepa, ker prihaja iz gostilne pijan?
Potem pa mi je počil film in sem začela vpiti. Ne vem sploh, kaj natančno. Verjetno nekaj v smislu, kako ni čudno, da je naša država tako zafurana, če pa v njej prebivajo osebki, kot je on, in ali ga ni sram. Kaj bi pa lahko še naredila? Se morda z njim stepla? Gledala sem ga, kako se je ves oreklcan in zakravatan delal, kot da se ga moje vpitje ne tiče, namreč ni se niti ozrl proti meni, in ugotovila, da se taki, kot je on, verjetno ne ozirajo na nikogar na tem svetu. V tistem momentu me je imelo, da bi šla v prvi lokal na en štamperle nečesa. Seveda nisem šla. Lepo sem se pobrala domov in si mislila: »Zdaj pa, če mi še doma nekdo stopi na živec, bom pa znorela!«
Ste že slišali kdaj tisto o možakarju, ki ga doma žena pretepa, ker prihaja iz gostilne pijan, on pa se takoj zatem, ker ni nikogar drugega, s pestmi spravi nad psa? Tako nekako je to. Ljudje smo tiho in rinemo iz dneva v dan vsak s svojo prtljago na grbi, medtem ko višje inštance odločajo v našem imenu. Rajši najedamo drug drugega. Najlažje se je znesti nad nekom doma na varnem, ali ne?
