Novice Svet24

Podjetje Riko je eno najuspešnejših, če ne celo najuspešnejše slovensko podjetje na ruskem oz. širšem posovjetskem trgu. Vedno ste znali izkoristiti velike projekte na ruskem trgu, tudi športne, k sodelovanju pa radi pritegnete tudi druga slovenska podjetja. Kako ste za konkretne posle izkoristili prihajajoče olimpijske igre v Sočiju?

Mi smo dobili manjši projekt, gre za izgradnjo naselja v Sočiju v vrednosti okoli 2,5 milijona evrov, kar ni nič zavidljivega, je pa to žal največji projekt, ki ga ima kakršnokoli slovensko podjetje v Sočiju. To je naša realnost.

Kakor vem, se tudi od tujih podjetij - razen Avstrijcev - ni nihče uspešno plasiral v Sočiju. Avstrijci so to verjetno znali izkoristiti. Kot vemo, je bil Salzburg eden od kandidatov za te olimpijske igre. Izgubo gostoljubja te prestižne športne prireditve so nato Avstrijci zelo dobro unovčili in si izpogajali dobre priložnosti.

Avstrija je za Rusijo pojem zimskih športov. Avstrijci so na račun teh iger iztržili 1,2 milijarde evrov, vendar od tega 700 milijonov evrov pripada dobaviteljem žičniške opreme, podjetju Doppelmayr.

Prepričan sem, da je Avstrija tja že deset let prej poslala močno politično-gospodarsko delegacijo, ki je pripravljala teren. Za tako velike projekte resnično potrebuješ podporo države, mi pa smo se zbudili prepozno. Te stvari morajo biti pripravljene bistveno prej.

Čeprav so olimpijske igre zamujene, vseeno upam, da si bomo večji del kolača odrezali pri svetovnem prvenstvu v nogometu, ki ga bo leta 2018 gostila Rusija. Mi se že dolgo pripravljamo na izgradnjo hotela v Lužnikih in mislim, da bomo izvedbo tega projekta v luči bližajočega se nogometnega prvenstva še pospešili.

Omenili ste podporo države. Za ruski trg in celotno posovjetsko območje velja ravno to, da je pri sklepanju poslov zelo pomembna podpora države. Kaj več bi si vi še želeli od države?

Zunanji minister Karl Erjavec z ruskim ministrom za zveze in množične komunikacije Nikolajem Nikiforovom sopredseduje medvladni slovensko-ruski komisiji za trgovinsko-gospodarsko in znanstveno-tehnično sodelovanje. Mislim, da so takšne mešane komisije zelo pozitivne, zato bi si želel, da bi jih Slovenija ustanovila na celotnem posovjetskem prostranstvu.

Prepričan sem, da so tržišča nekdanje Sovjetske zveze naš naravni zaveznik. Med državami, ki sestavljajo skupino BRIK (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska), si lahko kaj več obetamo le od Rusije, ker drugje nimamo takšne prednosti, kot smo si jo tu ustvarili v zadnjih 50 letih.

S tem območjem nas povezujejo kulturne sorodnosti, poznamo njihov jezik, negujemo spoštljiv odnos do njihove zgodovine, imamo pogoste in naklonjene politične stike, več tradicionalnih srečanj, med njimi najbolj izstopa tisto pri Ruski kapelici ... V našem odnosu ni v bistvu niti ene črne pike.

Nedavno me je z realistično in tudi povsem upravičeno izjavo razveselil tudi minister Erjavec, ki je v Bruslju dejal, da če se je dalo v evropsko regulativo umestiti plinovod Severni tok, se lahko tudi Južni tok, le če za to obstaja politična volja. Prepričan sem, da Slovenija pozitivno prispeva k tej politični volji, in Rusi takšne stvari cenijo.

V Ljubljani imamo zelo dobrega ruskega veleposlanika Dokuja Zavgajeva, ki ni le diplomat, bil je tudi pomemben ruski politik. Ima močne zveze v Kremlju, s pomočjo katerih je okrepil veleposlaništvo v Ljubljani, ki predstavlja zelo dobro podporo slovenskemu gospodarstvu.

Tudi naše veleposlaništvo v Moskvi, ki ga vodi veleposlanik Primož Šeligo, je dobro, čeprav bi si želel, da bi bilo še močnejše. Vem, da si težko privoščimo, da v zahodni Evropi krčimo veleposlaništva, čeprav z vidika gospodarstva ne bi bila tako potrebna. Vsekakor pa bi si želel, da bi odprli še kakšno novo na posovjetskem prostranstvu. Moramo se namreč zavedati, da rasti v zahodni Evropi ne bo, medtem ko si lahko od vzhodnoevropskih držav oz. nekdanjih sovjetskih republik obetamo veliko.

Šport združuje ljudi, tudi sicer pregovorno zavistne Slovence, verjetno pa je prijetno združevati tudi posel in šport? Slovenija bo imela v Sočiju kar nekaj vročih želez v ognju, od Tine Maze do Petra Prevca, Jakova Faka ... Ali ti znani obrazi podjetnikom kaj olajšajo sklepanje kontaktov in poslov?

Sam vedno poudarjam - več kot je kontaktov, več je kontraktov oz. pogodb. Sam nočem podcenjevati nobenega kontakta, ga pa hkrati nočem niti precenjevati. Ne smemo misliti, da je to čarobna palica; brez profesionalnosti, močnega podjetja z referencami in dobrih kadrov ni nič. Prav tako ni dovolj, če imaš samo dobro podjetje.

Verjetno se še vsi spomnimo, da je slovenska nogometna reprezentanca izločila rusko v boju za svetovno nogometno prvenstvo v Južnoafriški republiki. To zagotovo prispeva k prepoznavnosti Slovenije v Rusiji.

Če odmislimo igre v Sočiju, kakšni so sicer vaši načrti na ruskem trgu v letošnjem in prihodnjih letih?

Naši načrti so veliki. Razvili smo se v pravo inženiring podjetje. Lani smo beležili rekordno rast in mislim, da ni veliko podjetij s takšno rastjo. Ta uspeh pa pripisujem poslovanju v posovjetski regiji.

Trenutno gradimo novo tovarno za podjetje Zvezda iz Sankt Peterburga, v kateri bodo proizvajali dizelske motorje za ladje. Dobavili jim bomo tudi celotno tehnološko opremo, s čimer smo se pravzaprav uveljavili na ruskem tržišču. Naša velika referenca je Avtodizel v Jaroslavlu, kjer smo investitorju postavili tovarno in celotno tehnologijo, s katero zdaj uspešno proizvajajo motorje za tovornjake.

Redno sodelujemo z Avtovazom, ki mu dobavljamo tehnološko opremo, obetamo pa si tudi, da bomo začeli letos projektirati novo tekstilno tovarno v Ivanovu, za katero bomo dobavili tudi tehnologijo. Priložnosti se nam obetajo tudi na področju energetike.

Kakšen je vaš recept za uspeh na ruskem trgu? Zakaj ni na njem uspešnih še več slovenskih podjetij?

V Rusiji ni hitrih uspehov. Če pogledamo, katera podjetja so uspešna na ruskem trgu, vidimo, da gre za takšna, ki so tam prisotna že 20 let na 20 let podlage. Lek, Krka, Iskratel, Helios, Gorenje in tudi Riko so podjetja, ki v Rusiji delajo že več desetletij.

Rusija je še vedno precej odvisna od energentov, plina in nafte, čeprav si njen predsednik Vladimir Putin prizadeva pospešiti razvoj industrije. To je izziv ravno za nas, saj lahko Rusiji ponudimo marsikaj.

Nekateri razmišljajo o tem, da bi se slovenska podjetja širila v Turčijo, ki je eden od trgov, ki jih je Slovenija poleg Rusije opredelila kot strateškega. Turčija je perspektiven trg, žal pa tam nimamo toliko strateških prednosti kot v posovjetski regiji. Tradicionalne navezave so šibke, ne povezujejo nas sorodne kulturne značilnosti, ne poznamo jezika ...

Naj dodam eno zgovorno primerjavo. Golfist Tiger Woods je menda močan v samo enem udarcu - udarcu v loku. Na tega stavi vse. Poskušajmo se torej tudi mi specializirati in osredotočiti na en perspektiven trg. Za nas je vsekakor najboljša priložnost nekdanja Sovjetska zveza.

Dobro bi bilo tudi, da politiki poleg Rusije obiščejo še druge regije na tem prostoru. Pa tudi Rusija je ogromna država, mi pa vsi letimo v Moskvo. Morda bi bilo bolje, da se podjetja, ki še niso poslovala v Rusiji, najprej preizkusijo v Belorusiji ali Ukrajini, čeprav slednja danes gori, ali pa da namesto Moskve obiščejo Nižni Novgorod in druge regije.

Pomembno je tudi, da naših virov ne razpršimo preveč. Slovenija je ta trenutek v zelo težkem položaju, nimamo veliko denarja za vlaganja, zato predlagam, da se specializiramo. Treba je seveda tudi vztrajati.

Omenili ste Nižni Novgorod. Katere ruske regije pa bi še lahko bile zanimive za Slovenijo?

Za Slovenijo bi lahko bila zanimiva samarska regija, kjer domuje Avtovaz, s katerim imamo zelo dobre odnose. Prepričan sem, da se bo morala slovenska avtomobilska industrija, ki danes v največji meri dobavlja nemški avtomobilski industriji, še bolj vpeti v ruski trg. Zanimiva sta tudi Ural in Tatarstan.

Kaj pa panoge? V katerih je poleg avtomobilske industrije in gradbeništva največ priložnosti za Slovenijo?

Pomembno je, da ne konkuriramo frontalno, ampak nišno. S sevniškim Stillesom ne konkuriramo v pohištveni industriji kar tako, ampak v opremi hotelov višjega cenovnega razreda. S Stillesom smo že sodelovali pri opremi hotela Peter I v Moskvi, zdaj sodelujemo pri Kempinskem v Minsku. Prepričan sem, da nam bo uspelo tudi pri kakšnih drugih hotelih, saj imajo zelo konkurenčne cene.

Mislim, da smo v takšnih nišnih projektih zelo dobri. Takšnih podjetij je v Sloveniji k sreči vse več. Vsak dan sicer propadajo velika slovenska podjetja, vendar sam v tem ne vidim tragedije, ker raste veliko novih. Slovenija ima čedalje več t.i. skritih zmagovalcev, uspešnih podjetij, ki niso tako javno prepoznavna, dosegajo pa zavidljive uspehe. Oni so gonilna sila našega gospodarstva.

Dobro je tudi to, da postaja Slovenija zanimiva za Ruse. V Sloveniji deluje Sberbank, SIJ - Slovenska industrija jekla je v ruski lasti, veliko Rusov si je v Sloveniji ustvarilo dom ... Zagotovo bodo ti odnosi prispevali k še uspešnejšemu sodelovanju.

V Riku smo povezovalci; povezujemo slovenska podjetja pri naših projektih. Poleg Stillesa pri hotelu Kempinski z nami recimo sodelujeta tudi Marmor Hotavlje in Klima Petek. Verjamem namreč, da smo na takšnem trgu močnejši, če delujemo povezano.

Potem se vam zdi to grozdenje primeren recept za ruski trg?

Da, to je primeren recept. V Riku smo bolj kot strateškemu naklonjeni ad hoc grozdenju. Zame kot poslovneža je pomembno pragmatično povezovanje. Grozditi začenjam šele, ko imam pred seboj konkreten projekt. Zbornice in država pa lahko kreirajo strateška sodelovanja in grozde vnaprej. Ne podcenjujemo ničesar in poskušamo izkoristiti vse, kar se le da.

Rad bi poudaril, kako pomembno je pri vsem tem, da se znebimo ekskluzivizma. Popolnoma vseeno je, kdo je nosilec kakšne diplomatske delegacije, kdo kreira grozde ... Tudi če se pri organizaciji združi pet ali šest organizacij, ne pomeni kaj veliko. Kaj šele, če se organizacije loti en sam.

Omenili ste že, da je rusko gospodarstvo precej odvisno od energetike. Opažate kakšne premike v smeri večje diverzifikacije?

Opažam diverzifikacijo. K temu prispevamo tudi sami, saj delujemo v industrijskem sektorju in gradimo nove tovarne. Zagotovo pa to ni preprosto. Danes so od energentov odvisni še bolj, kot so bili. Ti k ruskemu bruto domačemu proizvodu (BDP) prispevajo 30 odstotkov, k izvozu 50 odstotkov, v proračun pa 70 odstotkov.

Vemo tudi, da je Rusija danes bistveno močnejša država in da potrebuje večji proračun. Če je bil včasih uravnotežen, ko so se cene nafte gibale pri 70 dolarjih za sod, je danes uravnotežen pri 120 dolarjih. Vemo, do česa lahko pride zelo hitro, če bi cene energentov upadle. Pred tem si ne smemo zatiskati oči.

Kljub temu pa vidim, da poskusi modernizacije in industrializacije v Rusiji potekajo, krepi se tudi podjetništvo, kapital se vrača v Rusijo, kar me navdaja z optimizmom.

Kako zahtevno je poslovno okolje v Rusiji? Se je v zadnjih letih spremenilo na bolje, je tam zdaj kaj lažje poslovati?

Sam kot podjetnik pravim tako - mi vidimo priložnosti v problemih, ne pa problema v priložnostih. Nikjer ni enostavno. Pokažite mi trg, na katerem je preprosto poslovati. V Rusiji si lahko vsaj obetamo rast. Sam bi rekel tako - predajte se toku, spoznajte, kako deluje sistem, in se mu poskusite čim bolj prilagoditi. To je moje vodilo.

Takšni športni dogodki, kot so olimpijske igre, so za Rusijo, največjo državo na svetu, zelo pomembni, tudi v smislu krepitve nacionalnega ponosa in utrjevanja oblasti. Kako gledate na siceršnje politično dogajanje v Rusiji?

V nacionalnem ponosu ne vidim nič slabega. Če smo Slovenci ponosni na Planico in organizacijo evropskega košarkarskega prvenstva, ne vem, zakaj ne bi smela biti Rusija ponosna na svojo olimpijado.

Predsednik Putin je v tem trenutku na vseh svetovnih lestvicah najpomembnejši svetovni voditelj. To mu priznavajo celo Američani. Zakaj ne bi potem rekli, da so to Putinove igre, če smo pripravljeni reči, da so Stožice Jankovićeve (od ljubljanskega župana Zorana Jankovića)?

Naš BDP se je v zadnjih letih skrčil za 20 odstotkov, tudi v Evropi je zelo padel, v Rusiji pa se je v zadnjih desetih letih pod Putinovo vladavino podvojil.

Včasih sem kar malo jezen, ker se tako poudarja izjavo nekdanjega ruskega ministra Borisa Nemcova, ki je dejal, da so to Putinove igre in da so polne korupcije. Nemcova poznam in vem, kako je kot guverner vodil Nižni Novgorod. Na podlagi tega, kar o njem vem, pri meni ne vzbuja nobene verodostojnosti, zato me včasih moti, da nas take neverodostojne kritike tako zaslepijo.

Soči je bilo najpomembnejše letovišče v nekdanji Sovjetski zvezi, a se ni v zadnjih 30 letih vanj nič vlagalo. Ogromno denarja niso porabili le za olimpijske igre, ampak tudi za infrastrukturo, ceste, nove hotele ... Soči ima po mojem mnenju velik potencial, da znova postane najpomembnejše letovišče posovjetskega prostranstva.

Da se bo Rusija želela s temi igrami izkazati, je seveda jasno. Nedolgo nazaj smo živeli v bipolarnem svetu in vemo, kakšne udarce in kakšno ponižanje je sovjetski prostor doživel v zadnjih 30 letih. Zdaj, ko se krepi, se mi zdi popolnoma logično, da potrebuje tudi takšne prestižne dogodke in potrditve. To potrebujemo vsi.

Pred desetimi leti so olimpijske igre gostile Atene. Ne vem, če je bilo slišati kakšne kritike, pa vemo, koliko je bilo korupcije. In kje je danes Grčija? Mi odplačujemo te olimpijske igre, lekcije bi pa radi delili državi, ki je svoj BDP v zadnjih desetih letih podvojila, odpira nova delovna mesta, zmanjšuje brezposelnost in izboljšuje socialni položaj. To se dogaja pod Putinovo vladavino.

A priznati moramo, da so razlike v ruski družbi še vedno precejšnje.

To drži, se pa krepi srednji sloj.

Varnostne grožnje pred olimpijskimi igrami vas skrbijo?

Ne. Prepričan sem, da bo za varnost zelo dobro poskrbljeno.

Dotakniva se na kratko še razmer v Ukrajini, kjer je v zadnjih dneh vse bolj napeto. Zdi se, da se je ta država znova znašla na razpotju. Kaj to pomeni za vaše načrte v Ukrajini in kaj napovedujete tej državi?

To zagotovo ni nič dobrega, težko bi karkoli napovedal. Ukrajina je razdvojena. Proruski del je industrijsko močan in je bolj razvit, proevropski pa je zelo nacionalističen in revnejši. Ta antagonizem je prisoten, mislim pa tudi, da je EU vodila zelo slabo politiko, ker je pridružitev Ukrajine preveč pogojevala s problemom nekdanje premierke Julije Timošenko.

Glede Ukrajine nisem nič optimističen. V Rusiji in Belorusiji so razmere bistveno bolj transparentne, tam je tudi lažje poslovati. V Ukrajini je pa težko, a je bilo tako sicer tudi že pred nekaj leti.

Kaj napovedujete sodelovanju Slovenije s posovjetskim območjem v prihodnjih letih?

Rad se vzdržim velikih napovedi, lahko pa povem, da se bomo poskusili mi še bolj povezati s tem območjem. Drugi trgi me sploh ne zanimajo več. Ko si bo nekdo zaželel iti v Libijo, bom šel jaz raje v Jekaterinburg, ko mi bo nekdo rekel, naj grem v Gvinejo, bom šel raje v Novosibirsk, namesto Alžira bom šel raje v Sankt Peterburg.

Mi naših sil ne bomo diverzificirali. Pred nekaj dnevi sem se z veseljem vrnil iz perspektivnega Turkmenistana, kjer se je mudil minister Erjavec. Tam si lahko posel obeta Iskratel, upam, da bomo poleg tudi mi. Od Ukrajine si letos ne obetam veliko, si pa od Azerbajdžana, Kazahstana in Uzbekistana.

Načrtov torej ne zmanjka.

Zagotovo ne. In za moje življenje bo to čisto dovolj (smeh).