Kaj se je zgodilo? Je bilo že med nosečnostjo kaj narobe?
Ko se je Peter rodil, je bil videti popolnoma zdrav fantek. Tudi med nosečnostjo ni bilo nič narobe. Samo dan po porodu so mi povedali, da se na srcu sliši šum. Zdravniki niso dajali vtisa, da bi bilo karkoli resno narobe. Za vsak primer so mi rekli, da naj podpišem papirje, če bi ga bilo treba nujno prepeljati v Ljubljano. To se je tudi zgodilo. V Ljubljani so ga natančno pregledali in mu postavili diagnozo; bila je zelo zapletena. Začel se je boj za njegovo življenje. (Po pojasnilu prof. Zorčeve je bilo Petrovo srce tako okvarjeno, da naj bi zahtevalo eno najtežjih operacij, to pa je bilo za dečka zelo tvegano, op. a.)
So vam pojasnili, kako je do tega prišlo? Je šlo za gensko okvaro, kaj je povzročilo srčne okvare pri novorojenčku?
Ne, tega mi niso povedali. Zdravnik je rekel, da tudi če bi gledali plod med nosečnostjo, se tega ne bi videlo. Z njim sem ostala v bolnišnici kar nekaj časa. In gledala, kako so bili otroci njegove starosti s podobnimi okvarami operirani. Operacije so bile skoraj vse zelo uspešne, vendar ... Vse to je bilo hudo psihično breme. Kaj vse smo tedaj doživeli in preživeli, tega se sploh ne da opisati. Samo en cilj imaš, da boš naredil vse, da tvoj otrok preživi. A kaj ko je vse kazalo proti temu.
Kako ste prišli do tega, da ste Petra odpeljali v London?
To je bil splet okoliščin, ki se je odvil tako hitro, da se tega niti nismo dobro zavedali. V naši bližini živi znanec, ki je bil na srcu operiran v Švici. V stiski, v kakršni je bila naša družina, je vsaka zgodba, ki se dobro konča, dobrodošla. Zato smo ga vprašali, kaj naj po njegovem storimo. Svetoval nam je, naj za nasvet vprašamo prof. dr. Metko Zorc, ki je pomagala tudi njemu. Nikoli ne bom pozabila njenih besed. Rekla je, da če bi bil Peter njen otrok, bi ga odpeljala na operacijo v London. Vprašala sem jo, ali ne raje kam bliže, na primer na Češko. Pa je odkimala in ponovila, da v London. Na temelju njenih priporočil in tudi z njeno pomočjo smo se povezali s tamkajšnjimi specialisti. V London smo poslali dokumentacijo in dobili odgovor, da operacije s takšnimi srčnimi napakami opravljajo zelo uspešno. To nama je vlilo novega upanja. Točno to sva z možem želela slišati. Tako je padla odločitev, da Petra peljemo na operacijo v London.
Sta šla oba z njim?
Da. Z njim sva bila oba, dojenček je bil v inkubatorju. Za vse je bilo odlično poskrbljeno, za kar bomo večno hvaležni Adrii, kjer so uredili, da smo imeli dovolj prostora v letalu in da je bilo zraven osebje, ki je skrbelo za varnost malega potnika. To je na Adrii urejala gospa Kukavica, ki je ne bomo nikoli pozabili. Vse je potekalo brezhibno. Na letališču so nas pričakali z reševalnim vozilom in takoj odpeljali v bolnišnico Harley Street Clinic v Londonu, v roke priznanemu otroškemu srčnemu kirurgu prof. Jaroslavu F. Starku in njegovemu pomočniku dr. Victorju Tsangu ter kardiologu dr. Reesu. V bolnišnici so bili prav neverjetni. Dovolijo ti, da si ves čas, kolikor je to le mogoče, s svojim otrokom. Z njim sem šla prav v operacijsko dvorano. Uspaval ga je temnopolti zdravnik. Rekel mi je, mama, zdaj se moraš posloviti od svojega otroka. Poljubila sem ga in položila na mizo. To so bili trenutki, ki jih nikoli ne pozabiš. Neskončno si hvaležen, ko vidiš, da razumejo, kaj doživljaš, in ti to tudi dovolijo pokazati.
Kako ste se počutili? Vedeli ste, da je vaše dete v rokah strokovnjakov, hkrati pa, da je njegov srček zelo okvarjen in se lahko zgodi karkoli.
Tega ni mogoče opisati. Sploh si nisem mogla predstavljati, kam gre. Ganila pa me je čustvenost vseh na kliniki. Očitno dobro vedo, za kako zelo občutljive stvari tu gre. Ko je bila operacija končana in so ga odpeljali v sobo, me je zdravnik poklical, naj takoj pridem. Jaz pa sem se bala priti zraven zaradi možne infekcije. A očitno so virusi in bakterije šibkejši od mamine ljubezni. Zanimiva se mi je zdela izjava zdravnika, da sprejemajo otroke z vsega sveta, ki so stari komaj dan, dva, in da so operacije enako uspešne kot pri starejših otrocih. Celo priporočajo, da se pri srčnih okvarah ne čaka do določene teže, ker se s tem naredi velika, lahko tudi nepopravljiva škoda, ampak je treba operirati takoj. Ves čas so poudarjali, kako zelo pomembno je, da sem ob njem. Tudi ko je bil v umetni komi na intenzivni negi, sem ga sama previjala in bila ves čas ob njegovi postelji. Celo sama sem mu dajala zdravila. Potem je bila tu srčnost kirurga, ki me je objel in stisnil k sebi, da sem vedela, da ve, kako se počutim. Tega ne doživiš nikjer.
Koliko časa je trajalo, da se je toliko pozdravil, da ste ga lahko odpeljali domov?
Vsega skupaj smo bili tam 17 dni. Enajst dni je bil v intenzivni negi, od tega teden dni v umetni komi, pet oziroma šest dni pa v sobi. Ko smo se vračali, je Peter sedel in držal glavico pokonci tako kot dojenčki njegove starosti. Prej tega ni zmogel. Na poti v London je bil v inkubatorju, priključen na kisik, na poti nazaj sem ga imela na kolenih. Šli smo naravnost domov, nič v bolnišnico na pooperativno nego. Operacija je bila tako uspešna, da se je v svoj dom vrnil brez zdravil. In se je popolnoma pozdravil. Danes je videti, kot da nikoli ne bi bilo z njim nič narobe.
Danes 15-letni Peter je med pogovorom ves čas stal ob leto in pol starejši sestri Petri, materi in očetu ter poslušal. Ničesar ni rekel. A njegova pojava je sama po sebi pričala, kako mojstrsko delo so opravili kirurgi v Londonu. Toda novinarska radovednost mi ni dala, da ne bi vsaj malce podrezala vanj. »Peter, povej, kako se zdaj počutiš?« »Odlično.«
To je bilo vse, kar je povedal. Saj ni čudno, drame v zvezi s svojim srcem se ne more spomniti. Verjetno je zapisana kje v njegovi podzavesti. On sam pa noče biti nič posebnega. Čeprav je. Ker je njegovo življenje rešila ljubezen družine, v katero se je rodil; njegovih najbližjih, številnih prijateljev in znancev, ki so pomagali, da je prišel na zdravljenje v prave roke, in verjetno tudi veliko čisto anonimnih ljudi, ki so sodelovali pri tem čudežu. Družina Starič se zahvaljuje vsem. Srečno, Peter!
