Oba sta delala v postojnski tiskarni, nato pa zaradi bolezni ostala brez vsega. Podjetje je prenehalo plačevati prispevke, prav tako ne prejemata bolniške. Vrstijo se računi, a ker sta brez dohodkov, se kopičijo tudi izvršbe na transakcijskem računu. Kot pravita, se jima politiki, ki hodijo vsak dan mimo v parlament, smejijo, nihče od pomembnih mož in žena pa se ne zmeni zanju.
Podjetje Čukgraf je njune zadnje prispevke poravnalo novembra 2011, od takrat pa zaradi zadolženosti podjetja ne prejemata niti bolniške. Čeprav so mnogi zdravniki podali mnenje, da sta zaradi različnih bolezni in poškodb primerna za invalidsko upokojitev in da ne moreta delati niti štiri ure dnevno, je invalidska komisija odločila drugače. Njun edini vir preživetja je denarna socialna pomoč. Razočarana nad državo pravita, da bosta vztrajala pred hramom demokracije, vse dokler ne bosta dosegla, kar jima pripada.
Odzvala se je varuhinja človekovih pravic, ki jima je priskrbela pravno pomoč, da se laže borita za svoje pravice. Vsak dan ju obišče tudi poslanec SD Srečko Meh, ki nam je ob koncu pogovora z opeharjenima delavcema povedal, da je tudi sam pozval ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Anjo Kopač Mrak, naj poskuša pomagati, a se ni odzvala. Iz dneva v dan preživita s pomočjo dobrih ljudi.
Opozorila sta tudi, da so jima kršene človekove pravice, in pravita, da nočeta tujega denarja, temveč zgolj tisto, kar so jima pokradli. Dodala sta še, da se v parlamentu ne spoznajo ali se zavestno nočejo spoznati na ustavo.
Bolna in opeharjena se torej borita za denar, ki jima ga dolguje podjetje, v katerem sta zaposlena. Ali smo še socialna država?
