Na kongresu bosta med drugim predavala zakonska in družinska terapevta iz Združenih držav Amerike, dr. Victoria Foster in dr. Rip McAdams. Odraščanje je tema, s katero se zakonski in družinski terapevti pogosto srečujejo. Obdobje odraščanja namreč ne predstavlja izziva le otrokom, ampak tudi staršem, ki se skupaj z otrokom učijo spopadati z vedno novimi situacijami. Z vsem, s čimer se soočajo otroci, se morajo spoprijeti tudi starši. Premagovanje izzivov pa je lažje, če starši poslušajo, kar jim otrok sporoča tako na verbalni kot na neverbalni ravni, spodbujajo pogovor v živo in se trudijo ohraniti stik z otrokom tudi takrat, ko pride do prepira.
Poslušanje je osnova dobrega komuniciranja med starši in otrokom
Odraščanje je lahko naporno tako za otroke kot njihove starše. Ena izmed ključnih spretnosti, ki olajša zapletene trenutke v obdobju odraščanja, je dobro komuniciranje med starši in otrokom. Temelj dobrega komuniciranja pa je vedno poslušanje. Zakonski in družinski terapevti poudarjajo, da je pri njihovem komuniciranju z otrokom odgovornost predvsem na njih in ne na otroku. Zato morajo starši poslušanju namenjati bistveno več pozornosti kot otrok. Najpomembnejše je, da so starši popolnoma osredotočeni na to, kar jim otrok sporoča, da torej ne poslušajo samo otrokovih besed, ampak poskušajo razbrati tudi otrokovo neverbalno govorico. »V času odraščanja otroci veliko sporočajo z neverbalno govorico, še posebej takrat, ko se počutijo nerazumljene. Ta otrokov način izražanja pa starši velikokrat vidijo zgolj kot njegovo neprimerno vedenje. Zato je zbrano poslušanje vsega, kar otrok izraža, takrat še posebej pomembno,« razlaga zakonska in družinska terapevtka Sara Jerebic.
Na primer, otroci po prepiru s starši pogosto odvihrajo v svojo sobo in pri tem zaloputnejo z vrati. Starši se ob tem pogosto razjezijo in čakajo, da bo otrok prišel do njih in se jim opravičil za neprimerno vedenje. Toda v takšni situaciji so starši tisti, ki morajo narediti prvi korak. Otrok se namreč s takšno situacijo še ni sposoben soočiti sam in potrebuje njihovo pomoč. Zato si morajo starši vzeti čas, se približati otroku, mu prisluhniti in poskusiti ugotoviti, kakšna čustva se skrivajo za njegovim vedenjem. Kot poudarjajo zakonski in družinski terapevti, takšni prepiri nikakor niso bitka za moč med starši in otrokom, ampak priložnost za medsebojno dopolnjevanje, ki je obenem tudi bistvo vzgoje.
Starši naj poslušajo tudi sebe
Poslušanje otroka se začne s tem, da starši prisluhnejo sebi in svojim občutkom. Tako bodo namreč veliko lažje prisluhnili tudi potrebam in stiskam otroka.
Napotke o starševstvu in odgovore na »neprimerno« otrokovo vedenje starši pogosto iščejo v knjigah in priročnikih. Kot poudarjajo zakonski in družinski terapevti, je to lahko povsem koristno. Starši morajo biti pozorni le na to, da se med številnimi hitrimi rešitvami, ki jih ponujajo tovrstni priročniki, ne oddaljijo od tistega, kar je pri vzgoji najpomembnejše - da poslušajo sebe in zaupajo svojim občutkom. Zakonska in družinska terapevtka Mateja Cvetek pojasnjuje: »Zdaj, ko so na vsakem koraku dostopne knjige o starševstvu, starši postanemo zmedeni in preobremenjeni. Posledično začnemo pri vzgoji preveč komplicirati. Starši moramo manj govoriti in več poslušati otroka, pa tudi sebe ter zaupati svojim pristnim občutjem. Tako se bo tudi otrok naučil poslušati samega sebe.«
Veliko spretnosti se otroci naučijo ob starših
Med največje izzive, ki staršem stojijo na poti pri vzgoji otrok, sodi pomanjkanje časa. Starši se danes pogosto preprosto ne utegnejo ustaviti in si vzeti časa samo za otroka. Sami so obremenjeni s službo in družinskimi obveznostmi, otroci pa v popoldanskem času obiskujejo različne obšolske dejavnosti, ki jim omogočajo razvijanje najrazličnejših spretnosti.
Toda zakonski in družinski terapevti poudarjajo, da je čas, ki ga družina preživi skupaj, nadvse pomemben za razvoj otroka. V družini otrok namreč pridobi spretnosti, ki mu omogočajo osebnostno rast in lažje soočanje z vsakodnevnimi izzivi. Razvija na primer komunikacijske sposobnosti in raziskuje svoj čustven svet. Zato je pomembno, da si starši vzamejo čas za otroka, saj bodo tako hitro opazili, kdaj je otrok preobremenjen in mu zaradi aktivnosti zmanjkuje časa zase, ki je pomemben za njegov čustveni razvoj
Otrok v času odraščanju intenzivno doživlja velik spekter čustev. Zakonski in družinski terapevti zato starše spodbujajo k sprejetju vseh čustev, ki jih otrok izraža. Starši naj poskusijo tudi v čim večji meri ubesediti čustva otrok, če otroci sami tega ne zmorejo. Tako se bodo otroci bolj zavedali, kaj doživljajo, ter se naučili spoprijemanja z različnimi čustvi in poslušanja sebe. Ob starših, ki bodo sprejeli vsa otrokova čustva, se bo otrok počutil sprejetega in bo užival v njihovi družbi.
Starši naj spodbujajo komuniciranje v živo
Otroci sodobni elektroniki namenjajo veliko časa. Do določene mere je to seveda koristno, saj so prek mobilnih telefonov lahko stalno v stiku s svojimi starši. Toda pogosta uporaba sodobnih elektronskih naprav lahko obenem vpliva tudi na njihovo vsakodnevno komuniciranje. Čustva lahko začnejo opisovati z jezikovnimi znaki in tudi njihov jezik se ne razvija tako hitro, kot bi se lahko. Ostaja namreč na ravni, prilagojeni pisanju sporočil prek telefona ali družbenih omrežij. Pri komuniciranju v živo se zato pri otrocih lahko pojavijo težave pri ubeseditvi tega, kar želijo sporočiti. Zato je priporočljivo, da starši čim bolj spodbujajo aktivno komuniciranje z otrokom v živo. »Interakcija, ki vključuje vsa čutila, od vida, sluha, vonja, okusa, tipa, vse do ravnotežja in kinestetike, je drugačna in bistveno bolj bogata kot tista, ki vključuje samo minimalno motoriko enega prsta, ki je potreben za tipkanje sporočila. To pomeni za otroka in mladostnika tudi bistveno večji razvojni potencial.« razlaga Cvetkova.
Otrok se največ nauči takrat, ko s starši komunicira iz oči v oči. Zakonski in družinski terapevti svetujejo, naj starši otroka v času, ki ga namenijo samo njemu, sprašujejo o najrazličnejših stvareh. Povprašajo ga lahko o tem, kaj mu je bilo tisti dan najbolj ali najmanj všeč v šoli, kako se razume s prijatelji, kaj mu povzroča največ težav, kaj bi rad počel popoldne in podobno. Pri tem je pomembno, da starši otroku zares prisluhnejo. Naj ne poslušajo samo otrokovih besed, ampak naj opazujejo tudi njegovo držo in pogled. Z njim naj podoživijo vse občutke in jih skupaj z otrokom tudi raziskujejo.
Starši, ki bodo z otrokom veliko komunicirali v živo, bodo hitreje opazili, kdaj je otrok zaradi nečesa v stiski, in mu lažje pomagali. Otrok bo tako dobil izkušnjo, da se lahko ob izzivih obrne k staršem po pomoč. To bo izboljšalo komuniciranje med starši in otrokom, saj bo naslednjič otrok lažje spregovoril o svojih težavah.
Otrok naj ima možnost sprejemanja odločitev
Dobro komuniciranje pripelje do večjega zaupanja med starši in otrokom. Ker starši razumejo svojega otroka in vedo, kaj se z njim dogaja, mu lahko tudi bolj zaupajo. Pridobljeno zaupanje vodi v večjo odgovornost in otrok dobi možnost, da sprejema svoje odločitve. »Z možnostjo odločanja in s sprejemanjem posledic svojih odločitev se otrok nauči notranje discipline. Dobi zaupanje vase in predvsem v svojo sposobnost soočanja z izzivi, ki mu pridejo naproti,« pojasnjuje Jerebicova: »Otrok, ki že v družini sodeluje pri sprejemanju skupnih odločitev, bo postal veliko bolj avtonomen in se bo lažje spoprijemal z vsakodnevnimi izzivi.«
Občutek nemoči je skupen staršem in otroku
Tudi če je med staršem in otrokom vzpostavljeno dobro komuniciranje, pa to ne pomeni, da se starši ne bodo srečali s situacijami, v katerih se bodo počutili nemočne. Zakonski in družinski terapevti opozarjajo, da se v istih situacijah, v katerih nemoč občutijo starši, nemalokrat nemočne počutijo tudi otroci.
Značilna situacija, v kateri se mnogokrat počutijo nemočne tako starši kot otroci, je dogovarjanje o otrokovem večernem odhodu ven s prijatelji. »Otrok predlaga uro, do katere bi rad bil zunaj, ta pa je za starše velikokrat nesprejemljiva. Takrat pride do občutka nemoči. Pri staršu izvira iz strahu za otroka ob hkratni želji, da bi otroku kar najbolj ugodili. Otrok pa se istočasno počuti nemočnega ob svojih starših, ker nima vloge pri odločanju in ker ne razume, zakaj mu starši ne pustijo biti zunaj do želene ure,« pojasnjuje Cvetkova. »V tem primeru je dobro, da starši najprej slišijo mladostnikovo potrebo po večji svobodi in mu tudi jasno pokažejo, da ga v tej njegovi potrebi razumejo. Potem skupaj z mladostnikom raziščejo, kje vse lahko mladostnik to svojo potrebo preskuša v konkretnem življenju in kako dobro mu gre to od rok. Brez moraliziranja, brez pridiganja, brez prenašanja starševskih skrbi na otroka. Jasno je, da bomo starši mladostnikom nekje postavili mejo. Ne zato, ker imamo moč, pač pa zato, ker imamo odgovornost. Hkrati pa je prav, da ob trdnih mejah mladostnikom omogočimo tudi varno raziskovanje svobode. Jasno pa je, da moramo za to nalogo starši najprej sami postati svobodni in zreli odrasli.« Vse situacije, ki se pojavijo v času odraščanja, so priložnosti, da se starši in otroci povežejo in naučijo kaj novega drug o drugem. Izzivi, ki jih odraščanje postavlja pred starše in otroke, pa so lažje premagljivi, če starši poslušajo sebe in znajo obenem prisluhniti vsemu, kar jim sporoča otrok.
Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije
ZDT.SI, ki deluje od leta 2007, vključuje specialiste, magistre in doktorje znanosti, ki so končali ustrezno izobraževanje za izvajanje relacijske družinske terapije. V ZDT.SI se trudimo povezovati s čim širšim krogom strokovnjakov, zato sodelujemo z ministrstvi, občinami, centri za socialno delo, sodišči, zdravstvenimi domovi in drugimi. Poleg tega si prizadevamo za dvig prepoznavnosti in uveljavitev zakonske in družinske terapije v Sloveniji ter zagotavljanje dostopnosti kakovostne strokovne pomoči širokemu krogu posameznikov in družin.
