Za STA je strnil spomine na dogodke, ki so 20. marca 2003 pripeljali do invazije in nato vojne, ki je terjala najmanj 190.000 življenj. Do tedaj orožja za množično uničevanje niso našli.
Da ima Irak orožje za množično uničevanje, je bil glavni razlog za invazijo in strmoglavljenje režima Sadama Huseina. Kako ste tedaj gledali na te trditve, ki so se kasneje izkazale za nedokazane?
Naj pojasnim, da z vsakodnevnimi inšpekcijami nisem imel neposrednega opravka. Bil sem glavni predstavnik Komisije ZN za nadzor, verifikacije in inšpekcije (Unmovic) v Iraku in sem skrbel za logistiko, povezave in da so stvari tekle. Vsa poročila, ki so šla v New York, kjer je bil tudi vodja Unmovica Hans Blix, sem osebno pošiljal vsak večer preko svojega kriptiranega telefaksa.
Unmovic je bil zelo profesionalno postavljena misija Varnostnega sveta ZN. Pregledovali smo kemično in biološko orožje, raketno tehnologijo in uvoz oz. izvoz blaga z dvojno rabo. Z nami so bili še inšpektorji Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), ki so pregledovali jedrski del. V Iraku nas je bilo okoli 250, od tega okoli 120 inšpektorjev, imeli smo čez sto vozil, eno transportno letalo, osem helikopterjev itn.
Predhodna misija Unscom (Posebna komisija ZN za Irak) je morala zapustiti Irak konec leta 1998 in do 16. novembra 2002, ko se je vrnil Unmovic, so pretekla štiri leta. Naša prva naloga je bila posneti zatečeno stanje - ugotoviti v kakšnem stanju so jedrski obrati, kemični obrati, obiskati vse glavne objekte, se pogovoriti z vsemi glavnimi osebami oz. znanstveniki in stanje primerjati glede na zadnja poročila Unscoma.
Zelo hitro se je ugotovilo, da sta čas in sankcije naredila svoje. Vsa področja so bila v bistvu slabša in manj razvita, kot tedaj, ko jih je zapustil Unscom.
Ampak obstajala so pa še?
So, vendar je bilo jasno vidno, da razen, če bi imeli Iračani nekaj povsem skritega, nekje pod zemljo in s povsem drugimi ljudmi, potem bi morda lahko šlo kaj naprej.
Ste se morda takrat zavedali, kakšna bo vloga vaše misije?
Na začetku se to ni vedelo, ampak na koncu je bilo jasno, da smo bili tam za pridobivanje časa in da je šlo za misijo ohranjanja ugleda, da ni bilo vse preveč brutalno. Ampak mi smo svojo nalogo jemali izjemno resno, zavzeto in sistematično. Na vse pregledane laboratorije smo nameravali postaviti nadzorne kamere, termometre, druge merilnike in imeti "on-line" monitoring. Nadzorovati smo nameravali na primer tudi mlekarne, pivovarne, vse obrate, kjer bi se kakor koli lahko proizvajalo sporno orožje. A do tega žal ni prišlo.
Prvo "aktualno, točno in popolno" poročilo o svojem orožju je moral Irak podati do 7. decembra 2002. Ne smete pozabiti, da je resolucija VS ZN 1441 ugotovila, da Irak že krši prejšnje resolucije glede razoroževanja. Vsaka nadaljnja kršitev bi lahko pomenila vojno kdajkoli, dokazno breme pa je bilo na Iračanih.
Leta 1991 so deklarirali, da nimajo nobenega orožja več. Kemično, biološko in drugo orožje so v velikih količinah uničevali. In o tem verjetno niso pisali dnevnikov. Zdaj so morali pa Unmovicu in IAEA kvantitativno dokazati, koliko tega orožja so uničili. In to je bilo zanje zelo težko.
Decembra bi tako lahko že prvič prišlo do napada in ni manjkalo dosti. Iračani so morali svoje poročilo dostaviti Unmovicu, IAEA in VS ZN v New Yorku. A niso dobili vizuma, da bi to lahko osebno dostavili v New York. Blix je Iračanom obljubil, da bo Unmovic sprejel poročilo v Bagdadu in ga posredoval v roku New Yorku in Dunaju. Par dni pred rokom pa so Iračani javili, da je poročila v vseh kopijah preko 15.000 strani, kar je bilo preveč za osebno prtljago kurirja ali dveh. Z letalsko pošto nismo hoteli tvegati, ker se je Unscomu pred tem že zgodilo, da se je izgubila. Iračani so morali nato na vrat na nos skenirati na tisoče strani, da je vse šlo v dva manjša kovčka kot osebna prtljaga v kabino letala. Do zadnjega nismo vedeli, ali jim bo uspelo. Poročilo sem nato v roku prevzel jaz, zatem pa smo ga z dvema kurirjema poslali v New York.
Kako se je potem vaša misija končala? Kdaj ste morali zapustiti Irak?
Še preden sem šel v Irak, so me opozarjali, da se lahko vrnem že jutri. Tudi ko smo prišli v Irak, nismo vedeli, ali prihajamo na sovražno območje. Ukaz za umik vsega osebja ZN iz države je na koncu dal generalni sekretar ZN. Časa smo imeli nekaj manj kot 48 ur pred invazijo.
Kako pa je bilo poskrbljeno za vašo varnost? Kako so na vaš umik gledali Iračani, saj so verjetno vedeli, da to pomeni skorajšnji napad?
Od vsega začetka nam je bilo jasno, da če bi nas Iračani pred napadom hoteli zajeti za talce, se nismo imeli možnosti ubraniti. Imeli smo par varnostnikov, oboroženih le s pištolami. Še puške nismo imeli. Tudi evakuacija v tako kratkem času brez aktivne podpore Iračanov bi bila zelo težka. Umaknili smo se z dvema letaloma in v treh poletih na Ciper evakuirali vse, od Unmovica, IAEA, do vseh ostalih delavcev ZN v Bagdadu in Mosulu.
Kako so na to gledali Iračani? Večer prej sem jim prišel povedat, da smo dobili zahtevo za začasno preselitev, ne za evakuacijo. In takrat mislim, da so vedeli, za kaj gre. Mislim, da smo bili oboji zelo žalostni.
Seveda pa do sredine marca niti slučajno nismo našli nobene zadeve, ki bi smrdela po orožju za množično uničevanje ali pa kakem aktivnem programu. Nič.
Kako ocenjujete posledice napada?
Slabše po moje ne bi moglo biti. Ampak to je treba gledati v kontekstu. Tedanji predsednik ZDA George Bush je govoril, da če ZN ne bodo podprli vojne, bodo nerelevantni. Ni bilo želje po multilateralnem urejanju sveta. Proračun Unmovica in IAEA bi skupaj, če bi ostali v Iraku, z vsemi inšpekcijami in nadzorom znašal 90 milijonov dolarjev letno in bi šel iz prodaje iraške nafte. Stroški vojne pa so se takoj povzpeli na 90 milijard. In če pogledate zdaj še ocene Nobelovega nagrajenca Josepha Stigltiza, ki je leta 2008 objavil knjigo o "vojni za 3000 milijard", ter zadnje ocene Univerze Brown ...
Da o mrtvih sploh ne govorimo.
Lahko rečem samo to, da ko smo bili mi tam, so delovale šole, bolnišnice ipd. Nekajkrat sem tudi sam vozil avto po mestu, se sprehodil. Seveda sem bil nadzorovan in so mi prisluškovali, a sem na to računal. Ni bilo pa ob cesti podstavljenih bomb ...
Američani so naredili precej napak. V prvi vrsti, ker so za okupacijo namenili premalo vojakov in jim zato ni uspelo pravočasno zavarovati vseh ogromnih skladišč konvencionalnega orožja. In iz njih ga je izginilo na tisoče ton, med njimi tudi najmočnejši eksplozivi, ki jih je IAEA zapečatila kot možne sprožilce za jedrske bombe. Škoda je bila ogromna. In drugo, ker so popolnoma razpustili iraško vojsko, ne pa samo njen najvišji vrh.
Če bi vedeli, kaj se bo zgodilo, bi šli še enkrat na podobno misijo, kot je bil Unmovic?
Ne. Glejte, ko sem šel takrat v Irak, sem bil neskončen optimist. Mislil sem, da bomo vojno preprečili. To prepričanje je z meseci sicer puhtelo. A ko smo šli v Irak, se ni vedelo, kaj bo sledilo. Nekdo me je pospremil, naj zdržim nekaj mesecev, dokler se prah ne poleže. No, mislim, da se ta prah še zdaj ni polegel.
Scenarij je bil očitno napisan že prej, ampak jaz zanj nisem vedel. Če bi, seveda ne bi šel v to.
