Tistim, ki se sami res niso znali ali niso niti poskusili več pobrati. Brezdomcem, klošarjem, do konca zapitim ali zadrogiranim. Tak je njihov namen tudi danes. A pred njihovimi vrati se v vrsto postavlja veliko bolj mešana družba. Upokojenci, brezposelni, cele družine. Bilo bi jih še veliko več, a kaj ko hrane ni dovolj in poleg tega, kljub temu da s svojimi dohodki ne more preživeti, marsikdo do toplega obroka nima pravice.
Pol dvanajstih v četrtek nekje v Sloveniji. Ura brezplačnega kosila je. Najprej so na vrsti uporabniki zavetišča za brezdomce. Za mizami postarani, zabuhli obrazi, manjkajoči zobje in momljajoči pogovori. Na krožnikih jota, klobasa in zeljna solata. Za njimi jedilnico napolnijo tisti, ki imajo napotnice centra za socialno delo. Če bo kaj ostalo, bodo kosili še oni, ki imajo potrdila, ne pa še napotnic. Zaposleni odmerjajo porcije tako, da bodo vsi malo manj siti, nihče pa ne bo odšel lačen. Vstopita mlad, urejen fant in dekle, o kateri bi na prvi pogled dejal, da je navdušena športnica. »Študentska pomoč,« pomislim. Motim se, postavita se v vrsto za brezplačno kosilo. Oba sta bivša odvisnika, razloži skrbnik zavetišča, oba sta drogo pustila že pred leti. »Pameten fant je,« mi ga opišejo, »priden in spreten. Kadar se le da, dela.« Na črno seveda, nihče ga noče zaposliti, stigma je premočna. Živi v najeti sobici in se trudi postaviti na lastne noge. Težko je, skromni prihodki niso dovolj za normalno življenje. Tudi za hrano zmanjka.
Zmanjkuje povsod
Podatka, koliko brezplačnih toplih obrokov v Sloveniji razdelijo vsako leto, ni. Pri brskanju za njimi sem prišla do številke 200.000, pa še zdaleč nisem zajela vseh ustanov, ki jih ponujajo. Pristopi k tovrstni pomoči se razlikujejo od občine do občine in od institucije do institucije. En način je razdelilnica hrane, kjer tople obroke delijo v jedilnici, se pravi po sistemu starih ljudskih kuhinj, drug način pa so boni. Za te so se odločili na Obali, kjer revščina močno kaže zobe. Tovarne se zapirajo, mala podjetja propadajo, vse se ruši kot domine. Predsednik območnega združenja Rdečega križa Izola prikimava oceni, da pod pragom revščine v tej obmorski občini živi že polovica prebivalstva. Po pakete in bone za prehrano prihaja čedalje več ljudi, potrebe že dolgo prehitevajo pomoč, ki je na voljo. Z bedo ljudi se vsak dan srečuje tudi Jani Popit, ki je v pisarni RK zaposlen prek javnih del. »Za tople obroke poskrbimo tako, da ljudem razdelimo bone, s katerimi lahko plačajo malico v gostilni. Denarja je za 30 uporabnikov na mesec, kar je veliko premalo. A več kot imamo, ne moremo dati. Tudi če si med prvimi na čakalni listi, to ne pomeni veliko, saj naši uporabniki nimajo prav veliko možnosti, da se bo njihov položaj izboljšal. Ne morem vam povedati, kako vesel je bil zadnji gospod, ki je prišel do bonov. Ko sem videl to veselje, sem pomislil – kako lačen pa je bil do zdaj? Saj veste, kako je – garsonjera, stroški, pa samo ena majhna pokojnina. Za hrano hitro zmanjka.« Kako hitro, kažejo številke. Po pakete prihaja skoraj še enkrat toliko ljudi kot pred dobrega pol leta. Za bone so se na Obali odločili predvsem zato, ker se tako izognejo občutkom sramu in stigmatiziranosti, ki so za marsikoga hujši od lakote. »Ne govorimo le o brezdomcih,« pojasnjujejo na območni skupnosti RK v Piranu, »to so šolani ljudje brez službe, upokojenci, cele družine. Ti v ljudsko kuhinjo, še posebej v majhnem kraju, kakršen je naš, preprosto ne bi šli. Ljudje, ki so se nenadoma znašli v težkem položaju, so zelo občutljivi, dostojanstvo je še edino, kar imajo. Zato se nam boni zdijo najboljša oblika pomoči.« Na ta način poskrbijo za topel obrok 150 ljudi na dan, vsak mesec pa se vrsti pridruži še do dvanajst novih prosilcev. Skupaj se tako na leto nabere več kot 35.000 kosil. Boni so za nekatere zastonj, drugi pa jih doplačajo evro ali evro in pol, odvisno od dohodkov. Vse več lačnih je tudi na Štajerskem, kjer je v ljudski kuhinji Betlehem pod okriljem Nadškofijske Karitas Maribor uporabnikov letos pet odstotkov več kot lani. Razdelili so že več kot 10.000 obrokov.
Več si lahko preberete v tiskani Jani, ki je izšla 27. novembra.
