Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači vsako leto ob obletnici rojstva naše velike igralke Ite Rine priredi Poklon v čast vidnemu, zaslužnemu in izjemnemu filmskemu igralcu oziroma igralki, in ta bo letos posvečen Marijani Brecelj. Prireditev, ki bo sestavljena iz pogovora z Marijano ter projekcijo njene romantične drame Pod njenim oknom, bo potekala v petek, 1. julija, od 20.30 dalje na borjaču.
Marijana Brecelj je v celovečernih, kratkih, študentskih in televizijskih filmih ustvarila širok spekter raznolikih vlog – od temperamentnih, duhovitih in energičnih do enigmatičnih, samozavestnih in utrujenih žensk –, ki so se zaradi prepričljivosti in naravnosti trdno vtisnile v naš spomin. Najprej je očarala z upodabljanjem mladih lepotic, kasneje je blestela v vlogah mater srednjih let, ki so vselej subverzivne, mladostne, liberalne in prav nič cankarjanske. Nazadnje nas je prepričala z vlogami babic in starejših gospa, saj jih je poosebljala z zadovoljstvom in ponosom osebe, ki ima pri svojih letih še zmeraj privilegij, da lahko kreativno ustvarja. Marijana je igralka, ki ne pozna upokojitve, saj je s še danes v polnem pogonu.
Pred filmske kamere je prvič stopila kot najstnica v manjši vlogi turistke v kratkem avtorskem prvencu Matjaža Klopčiča Na sončni strani ceste (1959). Pojavila se je za kratek čas in nemudoma zažarela v naravnosti in sproščenosti, ki ju je ohranila do današnjih dni. Njene zgodnje izkušnje pred kamero so nastale v okviru novega modernističnega filmskega gibanja, ki je v svoji eksperimentalni formi pometalo s filmskimi konvencijami. Preboj med celovečerne filme je doživela z enim najbolj absurdnih, barvitih in igrivih filmov v slovenski zgodovini, s Hladnikovim Sončnim krikom (1968), kasneje pa z vlogo v hipijevski študentovski revolucionarni skupini v Klopčičevem filmu Oxygen (1970). Zelo je izstopala v kompleksnejših upodobitvah partizanske bolničarke Mije v Peti zasedi, zadnjem celovečercu Franceta Kosmača (1968), in trdožive Minke v zgodovinski drami Jožeta Galeta Pustota (1982). V Peti zasedi nas je očarala z nežno, a hkrati borbeno prezenco bolničarke, ki se na fronti zaplete v ljubezensko razmerje s partizanom. Svoje vloge je brez izjeme poosebila s polnokrvno prepričljivostjo, njena prirojena karizmatičnost pa je najbolj stopila v ospredje prav v drugem celovečernem filmu Metoda Pevca Pod njenim oknom (2003), ki zakoliči eno njenih najboljših filmskih vlog.
Nastopila je v petnajstih celovečercih in petnajstih kratkih filmih, več kot petdesetih televizijskih igrah ter številnih nadaljevankah, na primer Najini mostovi, Reka ljubezni in Leninov park. Za ustvarjanje na področju gledališke, filmske in radijske igre ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije leta 2020 podelilo nagrado Marija Vera za življenjsko delo.
