Težko bi v Sloveniji našli koga, ki ne pozna imena Janez Škof. Priljubljeni igralec in glasbenik je na odrih dejaven že več kot 40 let, v tem času je odigral tudi veliko vlog v številnih serijah in filmih. Kljub karieri, polni priznanj in nagrad, Škof ostaja skromen, zase pa še vedno pravi, da je len in »šlampast«. Z Janezom Škofom smo se pogovarjali ob jutranji kavi pred Španskimi borci v ljubljanskih Mostah.
Začnimo na začetku. Ste rojeni Medvodčan, iz vaših javnih nastopov se mi zdi, da ste na to ponosni. Bi rekli zase, da ste lokalpatriot?
Lokalpatriot ... Patriot v kakšnem smislu? Patrioti so pomembni v času vojne. Trenutno imamo mir, a se v miru že gradi prihodnjo vojno. Zdaj se nekateri obnašajo tako, žonglirajo z besedo patriotizem, kot da hočejo povzročiti novo vojno, da se bomo vsi skregali, tako da o patriotizmu ne bi veliko govoril. Vedno sem sicer bil ponosen na to, da sem Slovenec, zdaj pa se sprašujem, kaj sploh to pomeni. Sam sebe sem imel za tipičnega Slovenca, še Janez mi je ime, ampak danes tudi Janez ni več tipično slovensko ime in Slovenci nismo več taki, da bi se imel za tipičnega Slovenca. Če je vsak peti sposoben voliti enega Hojsa, Grimsa, Janšo, Kanglerja ..., potem ne vem več. Potem pa se ima še vsak četrti za pametnejšega od znanstvenikov, ki delajo na Institutu Jožef Stefan. Resnično ne vem več, med kakšnimi ljudmi živim.
Koga pa ste vi imeli za tipičnega »Janeza«?
Ja, sebe. Veste, jaz sem rojen tretjega decembra. Ko sem bil še majhen, sem bil nekoč bolan in nisem šel v šolo. Bil sem sam doma in na radiu je bila rubrika Na današnji dan, v kateri so rekli, da se je tretjega decembra rodil France Prešeren. Sprva sem celo mislil, da bodo rekli, da se je rodil Janez Škof, ne pa Prešeren. »Ooooo,« sem pomislil ..., »veliki slovenski pesnik se je rodil ravno na isti dan kot jaz.« Nisem pomislil, da sem se jaz rodil na isti dan kot on.
Patriotizma, te besede, ne bi uporabil, očitno pa sem vse bolj lokalen. (smeh) Medvodčan sem seveda, karkoli že to pomeni. Medvode so bile industrijski kraj, kjer je bilo veliko priseljencev, z njimi pa smo se imeli zelo dobro.
Kaj sta bila vaša starša po poklicu?
Oče je bil kemijski tehnik in je bil eden od tistih 20 mulcev, ki jih je Edo Bregar - Don zbral in so postavili pokonci tovarno Donit, mama pa ni mogla niti študirati, ker je bila njena mama takrat srčna bolnica, kar se je sicer potem uredilo. Po končani osnovni šoli, ki jo je naredila še pod Nemci, je morala ostati doma, čeprav je bila dogovorjena, da gre na pedagoško šolo. Želela je namreč biti učiteljica, ampak ji ni uspelo, tako da je bila doma, pozneje je bila fakturistka v Donitu.
Ko ste jima prvič predstavili AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani) kot želeno smer študija, kako ste to storili?
Nisem jima tega predstavil kot smer, ker tudi sam nisem vedel, kaj točno je AGRFT. Vedel sem le, da je to tista akademija, ki jo moraš narediti, da si lahko igralec. Onadva pojma nista imela o tem. Ko sem jima rekel, da bi šel za igralca, jima ni bilo čisto prav, čeprav sta bila tudi sama v resnici amaterska igralca v gledališčih v Pirničah in Medvodah. Kljub temu nista bila nad mojo izbiro preveč navdušena, predvsem zato ker sta mi v šoli šli matematika in fizika, kemijo sem imel grozno rad.
Ste imeli kdaj »normalno« službo? Če ne drugače, kot dijak ali študent?
Prek študenta sem veliko delal. Naj govorijo, kar želijo, včasih je bilo študentsko delo urejeno. Naj govorijo o prejšnjih režimih, karkoli hočejo, toda nihče od teh, ki zdaj manipulirajo, se ne zaveda, da smo včasih imeli družbeno lastnino, kar je nekaj čisto drugega kot državna lastnina. Naš socializem je bil nekaj popolnoma drugega kot tisti v vzhodni Evropi. Ko sem bil star 18 let, smo v Katovicah gostovali z amatersko predstavo, in ko si gledal tisti poden od življenja tam in si to primerjal z nami ... Marija, to je bilo kot noč in dan. Družbena lastnina je pomenilo to, da so bile tovarne od delavcev. Seveda tisti komisarji in podobni posamezniki so bili butlji, ampak naredilo se je ogromno. Takrat so v fabrikah imeli svoje domove in apartmaje na morju, po osamosvojitvi pa se je to vse razgrabilo in pokradlo, tega danes ni nič več. Mogoče res nismo imeli kavbojk in vsega tega, smo pa zato imeli potne liste, da smo lahko hodili v tujino ponje. Pa ne zagovarjam tistih sistemov, ampak te laži in sprevračanja danes mi gredo res na ... No, na bruhanje.
Takrat smo imeli tudi urejeno študentsko delo prek servisa. Najbolje je bilo plačano težko fizično delo, zato sem se jaz vedno prijavljal na selitve ali nalaganje železniških vagonov s cementom, premogom in takšnimi stvarmi. Tako si lahko v šestih, sedmih urah zaslužil za ves mesec cigaret. Sem pač od prvega letnika gimnazije dalje kadil, denarja za cigarete pa doma seveda niso dali in sem moral za to nekako sam zaslužiti in tudi sem. V tistih časih je bila tudi velika solidarnost. Spomnim se, da sem še veliko udarniško delal. Na Partizanu smo naredili teniško igrišče, ogromno stvari. Danes se mi zdi, da je kaj podobnega skoraj prepovedano. Ko sem bil mlajši, sem si predstavljal, da lahko obvladam vse, česar se lotim. To je bolezen, ki jo ima danes večina Slovencev, pri meni pa je kmalu popustila. Danes vsak misli, da zna vse. Jaz sem takrat mislil, da bi bil lahko direktor, da bi lahko bil to in ono. Ampak sem hotel biti igralec, ki dela nič. S tem želim torej reči, da za tabo ni nobenega ostanka, ki ga je treba reciklirati ali uničiti.
Ali menite, da se je s temi družbenimi spremembami spremenilo tudi gledališče, in kako?
Da, zadnji dve leti vsekakor. Vedno sem mislil, da mi računalnika ne bo treba obvladati, potem pa sem videl, da sem brez njega kar nepismen, ne nazadnje smo imeli tudi vaje po zoomu. To so samo orodja, ki jih je seveda treba uporabljati, da so stvari lažje. Tisto osnovno v gledališču pa se ne menja. Hibridi bodo vedno prihajali in odhajali, iz njih pa se predvsem rojevajo nove tehnologije in nova mišljenja, ampak tisto osnovno, kar zamejuje in obenem omogoča posamezen medij, tisto ostaja enako.
V gledališču bo vedno obstajal tisti osnovni aksiom, ki ga je podal Peter Brook v knjigi Prazen prostor, in to je, da gledališče pomeni, da je eden na eni strani črte, vmes je črta, na drugi strani pa eden gleda, kaj drugi počne. Oba pa sta pri tem aktivna. To je gledališče. Po drugi strani je super, če je na obeh straneh karseda več ljudi, ampak gledališče je v principu to. To ima neko svojo posebno moč in je in bo obstajala. Tudi tisti, ki je plesal, tisti guru, tisti šaman, je bil v tistem trenutku nedotakljiv, da je lahko bil v drugi stvarnosti, s čimer so drugi lahko skozi to stvarnost razbirali svojo stvarnost na intelektualni in čustveno-čutni ravni.
Sicer pa bog ve, kam bo šlo to z umetno inteligenco. Dejansko mislim, da smo na eni meji, ki je sicer za človeško življenje dolga, a za vesoljske pojme čisto tenka in kratka. Menim, da poteka soočanje človeštva z močjo, ki jo že ima, in z vsem tam, kar je ustvarilo. Na eni strani ogromno odpadkov – in s tem je verjetno skoraj uničilo Zemljo – na drugi strani pa tudi to, da imamo že umetno inteligenco, ki ni več čisto ločljiva od človekove inteligence. Opažam, da se podobne ideje ob podobnih časih rojevajo na različnih krajih sveta, ne da bi bili nosilci teh idej kakorkoli povezani med seboj. Vse bolj se tako na primer poraja dvom o svoji osebnosti, se pravi dvomi, ali jaz res obstajam, če ni mogoče tudi moja zavest samo fikcija. Tega je vse več in tega v prejšnjih stoletjih ni bilo, vsaj sodeč po tem, kar sem jaz bral. Odgovor za vse to je bil nekako bog, danes pa se srečujemo z nečim novim.
Na to, da sem Slovenec, sem bil nekdaj ponosen, ker se mi je zdelo, da so Slovenci zelo ustvarjalni, da se znajo izmišljevati nove stvari, da znajo imeti nore ideje, mogoče pa ravno iz tega izhaja zdaj tudi to, da se polovica ljudi noče cepiti. Meni se zdi to čista dekadenca, evolucijski padec. V ozadju je seveda strah, poleg pa še neumnost. Ta seveda spominja na Milčinskega in Butalce, ki verjamejo, da lahko sol posejejo, potem jih pa tista kopriva speče in pravijo, da bo letos dobra letina. Tako kot je zadnjič tista učiteljica govorila, da živi v stiku z naravo, misleč, da virus ne bo prišel do nje. Pa saj vsi Indijanci so živeli stokrat bolj v stiku z naravo, a čaja proti ošpicam, tifusu in ostalim boleznim, ki so jih Španci prinesli s seboj, vseeno niso znali skuhati. V 21. stoletju je to vse skupaj nekoliko butalsko. Po drugi strani je mogoče vse to posledica novega prevpraševanja, ki mu ljudje ne znamo sami v sebi slediti, ker je veliko iracionalnega. Dejansko bog, kot neka eksistenca zunaj nas, nima več moči, nekako je nehal zares obstajati. Lahko obstaja tako kot bog, da molimo k njemu, ampak tako da bi se ga čisto zares zavedali kot neko moč, eno bitje, ki posega v naše življenje, tega mogoče ni več in zaradi tega mogoče prihaja do teh stvari in zaradi tega bo nastalo nekaj novega. Vse to se mi zdi povezano s tem, da se dejansko bližamo tej fazi, ko umetna inteligenca ne bo več ločljiva od naše. Joj, poglej, kam sva zdaj zašla!
Se v tem svetu počutite starega? Kdaj bi rekli, da ste prvič čutili, kot da vas je svet prehitel?
Ne vem, kdaj je bilo prvič, se pa velikokrat prav starega počutim. Prav takega, da bi obupal, se nekam usedel in počakal, da mine. Spomnim se, da sem včasih poslušal starejše, ki so opisovali starost kot lep, drugačen pogled na življenje. Danes se mi ne zdi, da – vsaj kar zadeva mojo izkušnjo – nisem pametnejši kot kdaj prej. Vidim veliko starih ljudi, ki so obnemogli, kot moja mama pri 91 letih, ki sicer še sama skrbi zase, ampak se boji tega, da bo drugim v nadlego, da bo izgubila pamet. Ogromno časa je sama in v tej svoji samoti v bistvu prečesava in gre nenehno skozi vse, kar je doživljala z mojim očetom ali mojo sestro, ki je tudi pokojna. Živi v tem svetu, pa se nima fino. Tako da tudi ne morem reči, da je starost nekaj finega, nekaj česar bi se veselil, je pa nekaj stvarnega, kar neizogibno prihaja, tudi k meni trka.
Glede staranja: jaz se ne spomnim Janeza Škofa z lasmi, samo s plešo. Kdaj ste izgubili lase in ali ste kdaj razmišljali, da bi spremenili stil, da bi si morda obrili glavo?
Prvič sem zares opazil, da sem že malo plešast, pri 17 letih v delovni brigadi pri Zagrebu, kjer smo delali kanale in avtocesto. Takrat se mi je to zdelo zelo »fajn«, podobno temu, ko ti brki rastejo, torej kot neki znak zrelosti. Nikoli se nisem sekiral zaradi tega. V vojski sem se hotel pobriti, ampak tega ne moreš sam, moral bi k brivcu. Problem pa je bil, da sem imel takrat na temenu eno znamenje. Zato se nisem upal povsem »na balin«.
Dotakniva se še vaše glasbene poti. Večina ljudi vas pozna seveda kot člana skupine Čompe, v kateri igrate harmoniko. Lahko opišete vašo pot do tega inštrumenta, za katerega mislim, da lahko rečemo, da v slovenski družbi predvsem obstaja kot narodnozabavni inštrument.
Harmoniko sem začel igrati prav zaradi gledališča. Še kot amaterji smo delali neko predstavo, režiser pa si je zamislil vlogo ljudskega godca in ta godec, moram reči, me je še leta preganjal. Pozneje sem se spoznal z dvema ljudskima godcema, eden je bil iz Zbilj, drugi iz Pirnič, nobeden od njiju pa ni bil narodnozabavni glasbenik. Jaz narodnozabavne glasbe kot otrok zares nisem maral. Moj oče in mama sta Avsenike zelo rada poslušala, Slake niti ne toliko, jaz pa ne. Tisti, ki so se harmonike učili v osnovni šoli, so se mi sploh zdeli trapasti, pa še smilili so se mi, ko so morali na proslavah igrati partizanske pesmi. Ampak ko sem se potem srečal s tem inštrumentom, sem videl, da je pri basih nekaj lepega, da zvenijo čisto drugače kot pri klavirski harmoniki. Bas je drugačna struna, močna, to mi je bilo všeč. Predvsem pa sta se mi čarobna zdela ta dva godca, ki sta bila že zelo stara. Take ljudi sem srečal po naključju, še danes pa me to tako žene pri tej harmoniki.
Ko smo delali predstavo Pogovori o Ljubezni z Jernejem Lorencijem, sem poslušal stare ljudske pesmi, ki so izšle v zbirki, ki jo izdaja narodopisni inštitut. Našel sem pesmi o ljubezni – tragične, ampak ljudske. In takrat me je zares zagrabilo, da se bom tega spet lotil. Ko je prišel covid, pa moram priznati, da ne vem, zakaj, ampak takrat sem bil doma in nisem delal čisto nič. S teatrom se nisem ukvarjal, harmoniko sem imel doma, ampak se je tudi dotaknil nisem, bral pa sem, to ja. Tako da ne vem, mogoče me to še čaka, mogoče me bo še enkrat zagrabilo, te ljudske pesmi.
To, kar ste prej rekli, kaj harmonika danes pomeni v Sloveniji, tudi ni več čisto tako. Harmonika kotira zelo visoko, ker imamo pet, šest vrhunskih harmonikašev, ki obvladajo vse, od klasične glasbe do piazzolla in tanga, ampak obenem svojo glasbo delajo. Še jaz sem tu našel svojo pot, tako da moram reči, da harmonika tudi že v Sloveniji dejansko velja za resen inštrument.
Ali si tako, kot ste opisali »lockdown«, predstavljate tudi svojo upokojitev?
Jah, tako ne more biti. Sicer sem pomislil, da bom tako dočakal upokojitev, potem pa vidiš, da imaš še pet let. Pred covidom sem sicer pet let res ogromno delal, tisto je bilo pretirano in me je zdaj direktor dal malo na stranski tir, kar mi ustreza. Drugače pa me čaka še veliko dela.
Kaj trenutno delate?
Zdaj pripravljamo film oziroma smo že imeli prvi snemalni dan. Tega se zelo veselim. Z Igorjem Šterkom pripravljamo film, ki govori o njegovi družini, njegov oče je namreč bil Jure Šterk, jadralec, ki je prejadral svet in na zadnjem jadranju izginil.
Torej ostajate aktivni, čeprav zase radi rečete, da ste leni ali »šlampasti« pri svojem delu?
Aktivno se borim proti temu, vem pa, da je to v meni. Zato sem do svojih otrok grozno hud, do neznancev pa ne.
Vam je to še kot mlademu igralcu predstavljalo problem? Vas je kdaj kakšen profesor ali režiser nadrl zaradi tega?
Seveda, Mile Korun mi je rekel: »Saj sploh ne znaš teksta, Janez.« Dejal sem mu: »Seveda znam.« A je obrnil na neko stran in mi dal iztočnico, jaz pa sploh nisem vedel, da gre za del teksta. Rekel je: »Vidiš, da ne znaš! Dal sem iztočnico, pojdi zdaj naprej.« Tekst je res treba dobro poznati, jaz pa zase vem, da vedno odlašam do zadnjega trenutka, da se ga naučim, potem pa to obžalujem.
Se da z improvizacijo to nadomestiti?
Seveda. Kadar je improvizacija v središču tega, kar delaš, je super, če pa je improvizacija beg v sili … Lahko bo izpadlo duhovito ali pa tudi ne, kajti oder ni delo enega samega, to je timsko delo. Če jaz improviziram, sem lahko videti frajer, kolega, ki je lahko tudi genialen improvizator, pa štorast, ker sem mu zadevo zapeljal v neželeno smer. Te stvari niso tako preproste. Moraš pa takšne zadeve dati skozi, moraš jih tudi vaditi. To so krute stvari, ko se ti zgodi, da moraš improvizirati, ko imaš občutek, da bo vse potonilo. V tistem trenutku se učiš, to je tudi del naše obrti. Zmotno pa se je zanašati na to, treba je namreč vaditi in delati tudi doma.
