Robert Waltl ni samo direktor, je tudi igralec, umetniški vodja, režiser, lutkar, ob vsem tem pa vodi Judovski kulturni center, vključno s sinagogo. Tako ali drugače deluje na gledališki sceni več kot 30 let; z njim smo se srečali v petek, točno ob dvanajstih, na Križevniški ulici, kamor se počasi, a vztrajno vrača življenje, zato ne mine niti pet minut, da ne bi Waltla pozdravil kakšen mimoidoči znanec. Ena najbolj fotogeničnih ljubljanskih uličic ima za sabo bogato preteklost, saj so tu bivali številni velikani slovenske kulture, skupaj z Mini teatrom pa je ponovno eno od središč kulturniškega ustvarjanja v prestolnici.
Je bilo prejšnje leto najtežje za Mini teater v njegovi več kot 20-letni zgodovini?
Vsekakor, kar zadeva izvedbo programa. Sofinancirata nas mesto in država, ampak to je približno 50 odstotkov prihodkov, preostalo moramo zaslužiti, in lani je bilo to seveda nemogoče, ker smo razen januarja in februarja, ki sta bila super, lahko delali samo še nekaj malo junija in ob začetku oktobra. Potem pa je spet veljala zapora, vse do včeraj. Koliko je to mesecev, sploh ne štejem več. Lani so nas tako rešili sponzorji. Če smo imeli prejšnja leta 400–450 predstav in 58 tisoč gledalcev, je bilo lansko leto katastrofa. Malo smo se seveda usmerili v predstave prek spleta oziroma predvajanje posnetkov, kjer je bilo zanimivo, da smo ob 80 predstavah zabeležili okoli 120 tisoč ogledov. Ne vem, ali so vsi gledali cele predstave, ampak gre za res veliko število. Največji strah je, kaj se bo zgodilo po koroni. Določene omejitve namreč ostajajo in vsak dan prihajajo nove. Če so prejšnji teden rekli, da je lahko zasedenost 50-odstotna, je včeraj že prišel demanti, da mora vsak obiskovalec imeti deset kvadratnih metrov, kar je čisti absurd, saj bi to pomenilo, da lahko pri nas gleda predstavo pet ljudi. Če se že zahteva, da so obiskovalci prebolevniki, cepljeni ali testirani, to pomeni, da je okužba praktično nemogoča, da ne govorimo o tem, da morajo ob tem vsi nositi maske. Res ne razumem, ali gre za namerno uničevanje kulturnega sektorja ali je to čisto nerazumevanje tega, kar počnemo.
To se je videlo že ob uvedbi turističnih bonov, ko so bili naši predlogi, da se enako uredi za kulturo, absolutno preglašeni, neupoštevani in to pravzaprav nikogar ni zanimalo, pa čeprav se mi zdi, da bi bilo zanimovo tudi za sam turistični sektor – v kombinaciji s kulturo bi lahko potekali super programi. A tu ni posluha. Ministrstvo za kulturo je izpolnilo vse zaveze glede sofinanciranja, ampak glede na skoraj stoodstotni izpad dohodkov s tem ne moremo preživeti oziroma bomo na daljši rok vsi umrli.
Ali pričakujete naval, ko se dokončno odprejo teatri, ali menite, da so se ljudje kar nekako odvadili obiskov kulturnih prireditev?
Zdaj smo se sicer odprli zelo na hitro in lahko rečemo, da ljudje niso bili pripravljeni na odprtje, ampak ne glede na vse to moramo reči, da je odziv slab. Kolikor vem iz pogovorov s kolegi iz drugih gledališč, je stanje pri njih enako. V kinih prav tako. To pomeni, da čeprav imamo tako zmanjšane kapacitete, tudi teh ne napolnimo. Morda je razlog tudi v tem, da maj že tradicionalno ni ravno mesec za teater, a po drugi strani je bilo tudi zelo slabo vreme. Kar se trenutno dogaja po gledališčih, ni spodbudno, a po drugi strani morda ljudje samo potrebujejo čas, jih je še strah ali pa še niso cepljeni. Upamo, da bomo poleti, ko bomo imeli predstave v Tivoliju, v naravi, kjer bo čim bolj varno, ljudem spet približali teater. Če pa bodo šli vsi na morje, spet ne bo obiskovalcev. Vsekakor mislim, da bo treba veliko naporov vložiti v to, da se bo publika vrnila. Navade ljudi so se spreminjale že pred korono. Če se spomnim na čas, ko smo z Mini teatrom leta 1999 začeli na Ljubljanskem gradu: v prvem desetletju obstoja smo imeli res enormne obiske. Imeli smo po tri predstave ob nedeljah, včasih se je celo zgodilo, da je na tretjo predstavo prišlo toliko ljudi, da smo igrali še četrto. V zadnjih letih smo zelo veseli, če napolnimo eno dvorano za vikend. To pomeni, da so se spremenile navade, da ljudje vsekakor manj hodijo v gledališče.
Ampak v primerjavi s časom pred 10, 15 ali 20 leti je verjetno v Ljubljani tudi več kulturne produkcije. Ljubljana je vseeno še vedno razmeroma majhen kraj za takšno kopico dogodkov. Seveda govorimo o času pred epidemijo.
Res je. Dogodkov je veliko več. Tudi sam vidim, da sploh ne morem slediti vsemu. Zdaj bodo razmere še posebno konfuzne, ko bomo vsi poskušali igrati premiere, in to se že dogaja. Sem zagovornik stališča, da hiperprodukcija ni okej. Bilo bi dobrodošlo, da bi vsi skupaj zmanjšali produkcijo in ta denar raje namenili za privabljanje nove publike v gledališče, predvsem mlade. Včasih je bilo med obiskovalci redno veliko študentov, zdaj pa jih le manjši del hodi v teater. Predstave bi morale bolj krožiti po Sloveniji; namesto da se v Drami pripravi deset premier, naj jih bo raje šest, povabijo pa se še predstave iz Nove Gorice, Maribora in tako naprej, da lahko tudi te krožijo. Zdaj se v Ljubljani, kjer je koncentracija publike največja, igra ogromno predstav, medtem ko se v manjših mestih, ki imajo gledališča, ustvarjajo predstave, ki res veliko stanejo, a se odigrajo največ pet- ali šestkrat. To je katastrofa. Potem ko igralci naštudirajo vlogo, si jo želijo igrati, ne pa da se predstava konča po nekaj ponovitvah. Potreben je razmislek na ravni države, na ravni ministrstva, nacionalnega sveta za kulturo, kako vse to racionalizirati.
Vendarle je za Mini teater nekakšen »luksuz«, da se nahaja v Ljubljani? Kakšno je stanje gledališč na periferiji? Je korona že »ubila« kakšen teater?
Mislim, da ne. Tu sta država in mesto svoje obveznosti izpolnila. Glede na to, da je bilo produkcije manj, je bilo manj tudi stroškov. Če je bil pred tem naš proračun okoli 550 tisoč evrov letno, lani mislim, da nismo prišli niti do 300 tisoč evrov. Vendar nismo imeli izgube, ker ni bilo predstav, nismo trošili in smo varčevali na vseh koncih in krajih. Zelo smo razmišljali, kaj sploh lahko naredimo, da bi imeli vsaj minimalne prihodke; tako smo denimo v Mercatorjih prodajali posebne čokolade Mini teater. Saj to ni veliko denarja, a nekaj le pokrije. Poskušam biti še zmeraj optimist. Država je nekako pozabila na nas v tej krizi, vsekakor se niso ukvarjali z nami, sploh pa ne z nevladnim sektorjem. Vsi govorijo, koliko milijonov je šlo za samostojne umetnike, za svobodne poklice … oni niso nič tega dobili. Oni imajo plačano socialno zavarovanje, in če dobiš še 700 evrov na mesec, pri tem pa živiš v najemu, ti komaj kaj ostane, jesti pa moraš vsak dan. Svojim igralcem smo resnično poskušali pomagati z nekimi spletnimi predstavami ali literarnimi večeri, da bi dobili vsaj minimalne honorarje. Država je resda izpolnila pogodbene obveznosti, a se ni zavedala, da okoliščine od nje zahtevajo nekaj več kot le to.
Zanima me vaš pogled na razmerja med institucionalno in zunajinstitucionalno kulturo. Ni dvoma, da Mestna občina Ljubljana vlaga veliko denarja v kulturo, v ta namen se tudi ustanavljajo novi zavodi. Eden izmed teh pa je zavod Rog, ki bo upravljal prostor, kjer je še pred kratkim stala tako imenovana Avtonomna tovarna Rog, kjer se je že dolga leta prej ustvarjala kultura, a zunaj teh okvirov. Zdaj tega avtonomnega prostora ni več.
Moram čisto iskreno reči, da toliko pomoči, kot je od Mestne občine Ljubljana dobimo vsi skupaj, vsi nevladni zavodi, nimajo v nobeni drugi slovenski občini. Kar se Roga samega tiče, vemo, da so te stvari toliko zaprašene ... Vem, da se je poskušalo uporabnikom ponuditi druge prostore, v kar niso privolili. Meni je žal, da je prišlo do teh zaostritev, vem pa, da župan vedno hoče pomagati. In vem, da če bi ti ljudje prišli k njemu in rekli, da potrebujejo pomoč, bi on to storil. Niso pa hoteli tega prostora prepustiti. Mislim, da se je v Ljubljani mogoče pogovarjati, medtem ko se na ministrstvu za kulturo ne moreš, preprosto nimaš sogovornika.
Verjamem, da je v Ljubljani veliko ljudi, ki bi želeli več denarja, med njimi sem tudi jaz. Vsi mislimo, da si zaslužimo več. A vem, da če bi bil v manjšem slovenskem kraju, zagotovo ne bi imel takšne podpore. Videl sem, kako so kolegi poskušali svoj teater narediti v Celju, a preprosto ni bilo razumevanja, in so obupali ter prišli v Ljubljano. Dogaja se absurd. Vsi zavodi poskušajo priti v Ljubljano oziroma se tukaj registrirati, četudi potem ustvarjajo v Murski Soboti ali kje drugje. In tu slovenske občine res premalo vlagajo v nevladni sektor, kar se mi zdi katastrofalno. Težko pa je reči, da bomo ta sektor omejili. Prihajajo mladi ljudje, ki hočejo delati, in prav je, da jih podpremo. Čeprav tudi sam dolgo nisem dobil podpore. Da smo začeli z Mini teatrom dobivati prvi malo večji denar, smo morali počakati deset let. Včasih pri mlajših kolegih opazim nestrpnost do nas starejših, a pozabljajo, da smo bili na začetku v enakem položaju in smo si vse morali izboriti – da smo bojevali enake bitke.
Jaz se po navadi zafrkavam, da sem še eden redkih živih, ki smo začeli to nevladno kulturno sceno: Nevenka Koprivšek je umrla, Maks Soršak in Lidija Jurjevec iz gledališča Glej sta umrla, Damir Domitrović Kos s festivala Ex Ponto prav tako, tako da smo od teh ostali samo še Iztok Kovač iz Zavoda EN-KNAP, Živa Brecelj iz Plesnega teatra in jaz. Mislim, da je tudi to, da smo se toliko borili, vzrok, da so umrli tako mladi. Dejansko te izčrpa konstantna borba, vsaka štiri leta si na prepihu. Zdaj nam denimo spet potečejo pogodbe na ministrstvu za kulturo in vsi se bojimo, kaj bo. Ali sploh bodo razpisi, kdaj bodo, kakšni bodo? Nihče ne ve. Glede na to, kaj dela ministrstvo, recimo ob odpovedovanju razstave, ker jih moti en umetnik, ali pa denimo ne dajo štipendije prevajalki, ker jih politično moti ... Bojim se, da se nam utegne to zgoditi tudi v teatrih, vidimo namreč, da je nerazumevanje vladnega sektorja popolno. Del politike nas dojema kot parazite, ne vidijo pa, koliko mi sami zaslužimo. Čisto konkretno: zdaj obnavljamo našo 500 let staro, spomeniško zaščiteno hišo, predračun za obnovo znaša približno 1,2 milijona evrov; razen pomoči pri obnovi fasade in strehe iz projekta Ljubljana, moje mesto nismo prejeli nobene druge, najeli smo kredite in bomo poskušali hišo v nekaj letih obnoviti. Je pa zanimiva primerjava: za program Mini teatra smo lani od ministrstva dobili 97 tisoč evrov subvencije, samo DDV za renovacijo naše hiše je znašal 67 tisoč evrov. Država nam tako s subvencijo da samo posojilo, da delamo, mi pa državi prek davkov, plač, honorarjev in ostalih zadev vse to vrnemo. Kultura je ena velika tovarna in tega se nihče ne zaveda. Mi smo seveda proračunski porabniki, a tudi proračun dobi veliko nazaj prek kulture.
Ali verjamete v politično moč gledališča v 21. stoletju?
Ja, mislim, da ja. Mislim, da gledališče še vedno zna nagovoriti politično. A sem včasih razočaran, ker nisem pristaš političnega teatra na prvo žogo. Mislim, da si bolj političen v teatru s kvalitetnimi teksti in dobro izvedbo kot s parolami. So sicer tudi te absolutno legitimne, a menim, da si lahko danes z nekim antičnim tekstom bolj političen kot s pamfleti.
Politična tema, ki je pri nas v zadnjem letu vzniknila tudi na področju teatra, je gibanje Samo ja pomeni ja. Posebej je odmevala izpoved igralke Mie Skrbinac; spregovorila je o izkušnji spolnega nadlegovanja s strani profesorja, ki ga je doživela v času študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Ta zgodba je potem nekako hitro poniknila, ostal pa je občutek, kot da se je o tem že dolgo vedelo, a se nihče ni upal pogovarjati o tem. Kako vi gledate na to zgodbo?
Čas se je vsekakor spremenil. Na nekatere stvari, ki so bile nam – ne bom rekel – normalne, ampak jih nismo toliko problematizirali, mlajše generacije gledajo čisto drugače. Imajo drugo ozaveščenost in vidim pri sebi oziroma svojih kolegih, da tega ne razumejo. To je problem. Včasih izpade, kot da mi starejši ne reagiramo pravilno oziroma nismo dovolj odločni. Pa ne gre za to. Mislim, da te stvari absolutno vsi obsojamo, osebno pa moram priznati, da nisem imel pojma, da se to dogaja na akademiji. Ko sem bil študent, vsekakor nisem imel tega občutka. Možno pa, da zato, da pač nisem bil punca. Lahko, da so one imele kakšne težave s temi »fukfehtarji«, ali kako se že temu reče. Zakaj je to tako hitro zamrlo? Ne vem, saj mogoče ni. Da nekdo na tak način izkorišča svoj položaj, je absolutno nesprejemljivo. Vem pa tudi, da gre pri žrtvah za travmatične stvari, posebno ko potem letijo očitki, češ, zakaj si pa čakal(a) toliko časa, da spregovoriš o tem.
Kaj bo to prineslo gledališču? Upam, da nič negativnega. Upam, da se bodo ti, ki so šli čez meje, sami pri sebi zamislili. Je pa verjetno res, da se v teatru, ko smo toliko skupaj po cele dneve, dejansko kakšna meja zabriše in jo lahko prestopiš. Ne vem, nikoli nisem bil v položaju profesorja. Lahko bi tudi jaz prišel v to skušnjavo. Zdi se mi, da je to res zelo večplastno in da so mlajše generacije bolj ozaveščene oziroma se bolj znajo postaviti zase ter začrtati meje. Ne verjamem sicer, da bo zaradi tega manj ljubezni in erotike v teatru. Zagotovo pa velja, da če si z nekom v nekem procesu, v isti predstavi, je človeško, da se lahko tudi zaljubiš.
Ali za gledališčnike obstaja pokoj?
Dejansko si vsak želi igrati čim dlje. In meni se tudi zdi, da je super, da lahko na odru vidiš različne generacije igralcev. Vem, da se je veliko kolegom z upokojitvijo drastično prekinila kariera, ko bi lahko še veliko igrali, a kaj, ko jih nihče ni povabil v kak projekt. Verjamem, da so to hude frustracije. Če si le zdrav, je za igralca idealno, da umre, ko je še aktiven.
Ko ste bili mlad igralec, so vam šli starejši kolegi »na živce«?
Seveda. Mislim, da je to čisto normalno. Ko danes mlajši bentijo nad nami, jaz to popolnoma razumem, ker sem bil prav tak. Seveda mi gredo tudi oni zdaj na živce. Mladi morajo biti revolucionarji oziroma se morajo boriti za svoj prostor, in ne obupati. Vsi smo se morali boriti in ne vem, zakaj bi bilo zdaj nekomu to prihranjeno. Tako se ta svet mora vrteti.
