Na kraj je po obvestilu o dogodku prišlo 23 prostovoljnih gasilcev iz Šempetra, Vrbja in Žalca. »Požar so pogasili mladoletni osebi in sosed, ki jima je prvi priskočil na pomoč. Sosed je mladoletnika naprej odpeljal v svoje stanovanje, nato se je vrnil v zadimljeno stanovanje, kjer je z odejo zadušil plamene ognja in začel odpirati okna. Mladoletna oseba, ki je prva začela gasiti požar, se je pri tem tudi poškodovala in nadihala dima,« so sporočili iz Gasilske zveze Žalec.
Po prihodu na kraj so gasilci zavarovali pogorišče, pregledali kuhinjo s termokamero ter oskrbeli poškodovanega do prihoda žalskih reševalcev. Ti so mladoletnika odpeljali v Splošno bolnišnico Celje. »Ob tej priložnosti bi radi gasilci ponovno opozorili, da se goreče olje ne gasi z vodo, temveč se po možnosti pokrije s pokrivalko ali z vlažno krpo, saj gašenje gorečega olja z vodo povzroči burno reakcijo, ki pospeši gorenje,« dodajajo v žalski gasilski zvezi.
Maščobna eksplozija
»Če na goreče olje ali mast dodamo vodo, se ta uparja, a ognja ne pogasi, saj je volumen olja 1700-krat večji od volumna vode. Drobne kapljice vodne pare so obdane s tankim slojem olja, okoli je dovolj zraka, kar povzroči vzbuh ali tako imenovano maščobno eksplozijo. Ta lahko privede do napredovanja požara na kuhinjske elemente. Precej podoben učinek kot gašenje olja z vodo ima tudi posipanje moke ali sladkorja nanj. Tako moka kot sladkor sta namreč organski trdni gorivi, njuno posipanje po plamenu gorečega olja povzroči vzbuh, ki je oblika prašne eksplozije,« opozarjajo gasilci.
»Ni me bilo strah«
»Ni me bilo strah,« pravi Božo Sitar. Mož, ki je v ponedeljek v Šempetru rešil življenje in preprečil tragedijo, če bi se požar iz sosednjega stanovanja razširil. V izjavi je skromen, prizna, da se nerad izpostavlja in da je naredil samo tisto, kar je bilo treba – takoj nudil pomoč.
Živi v sosednjem stanovanju. Pravi, da je bil v času požara pri sosedih doma in je slišal sosedovega otroka, da »je treba poklicati gasilce«. »Takoj ko sem odšel iz stanovanja – bil sem še v copatih –, sem videl, da je vse zadimljeno,« opisuje. Takrat še ni natanko vedel, kaj se je zgodilo: »Dim je bil povsod, skoraj nič se ni videlo.« A Sitar je izkušen človek, zaposlen je v Premogovniku Velenje, ve, kako ravnati v težkih pogojih. Stekel je k sebi domov, vzel baterijo in se odpravil nazaj v zadimljeno sosedovo stanovanje, še pred tem je izključil elektriko, da ne bi prišlo še do večje škode.
Z baterijo, nameščeno kar v ustih, je Sitar po stanovanju iskal, kje je žarišče požara. Ko je ugotovil, kaj se je zgodilo, je s posteljnim pokrivalom odstranil goreče olje v ponvi in požar pogasil. Nato je odprl vsa okna. Na vprašanje, ali je bil tudi sam morda poškodovan, pravi, da ne. »To sploh ni pomembno. To so malenkosti. Pomembno je, da škoda ni bila večja,« doda. Brez njega bi se požar zagotovo razširil, v ponedeljek je ravnal tako, kot bi moral vsakdo v trenutku nesreče: nesebično je pomagal.
»V vsakem primeru je treba priskočiti na pomoč. Pri delu sem vajen previdnosti, saj v premogovniku lahko pride na primer do stebrnega udara. Zato vem, da je treba človeku takoj pomagati,« pravi. Ob tem še poudari pomen ozaveščanja o načinih pomoči, še posebej v večstanovanjskih stavbah.
