Kako drži pozornost, kako je ves čas prisotna, tudi kadar je ni na prizorišču. Kako je glasna, tudi kadar molči. Kako te prevzame, da doživljaš njene stiske, solze, kako pretresen odhajaš iz gledališča. Vse to ti naredi Nataša Barbara Gračner.
Nataša, pred kratkim sem v zapuščenih prostorih Železniškega muzeja gledala vašo predstavo Ali: Strah ti poje dušo. Mi lahko poveste, kako ste se vživljali v vlogo Emmi?
Vživljanje v vlogo se, vsaj pri meni, vedno začne s prvim branjem teksta. Ko se spoznam z likom, ki mu kasneje posodim telo in dušo. In zanimivo je, da se ideje, ki mi takrat hodijo po glavi, skoraj praviloma prikradejo ponovno ob zaključku ustvarjanja. Kot da mi intuicija namigne, kakšen bo končni rezultat. Pri tej vlogi pa ni bilo tako, ker sem jo pred petimi leti že videla v podobi Brigitte Mire, v Fassbinderjevem filmu Vsi drugi se imenujejo Ali. Film mi je le bežno ostal v spominu, česar sem bila vesela, saj sem tako lahko neobremenjeno oblikovala svojo Emmi. Ponavadi analitično raziskujem tekst, kaj in kako razmišlja moj lik. Razčlenjujem in premetavam besede, kompliciram in izdelujem relief osebe, da bi ob vstopu na prvo vajo na odru lahko zaživela. Tukaj pa je bil tekst tako neskončno preprost, da nisem imela kaj razčlenjevati. Morala sem mu samo slediti. In se morda močneje fizično preobraziti kot pri drugih vlogah. Kot da bi zunanja podoba risala njeno notranjost. Ponavadi se vloge lotevam ravno nasprotno. Njen način hoje, govora, vse je bolj mehko, milo in zamolklo, altovsko obarvano. Nobenih zaletavanj, ampak umirjen ritem, ki ga kasneje razburka neodobravanje okolice in domačih. V gledališču sem poiskala delovni kostum, ki je ostal tudi končni kostum prvega dela naše predstave. Prastara srajca, krilo, razvlečena volnena jopa in hudo znošeni čevlji so mi jo še bolj približali. In ko sem našla še pravo lasuljo, je bilo, kot da sem se prelevila v nekoga, ki ga zelo dobro poznam, ampak je čisto drugačen, kot se ga spominjam. Ne vem, ne znam razložiti. Kot da me je ona naselila, kot si je zamislila, jaz pa sem jo ubogala in ji sledila. (smeh) Seveda pa Emmi nisem ustvarila sama, ampak se je rodila iz odnosa z Alijem. Z Iztokom (Iztok Drabik Jug, ki igra Alija, op. a.) sva takoj začutila, da gre za krhko tkanje in da bi kakršnakoli izvedbena grobost ubila ljubezen, za katero se borita. O tem se nisva pogovarjala, bilo je samoumevno. Res je bilo lepo potovanje.
Emmi je čistilka, zaljubi se v priseljenca, Maročana Alija, dosti mlajšega od nje, vsi so proti, od hčere do sodelavk, sosedov. Ste kdaj doživljali takšne zavrnitve, pritiske okolice, izločenost?
Nikoli.
Kako se vas dotika problematika priseljencev, migrantov – ekonomskih, političnih, kakšno mnenje imate o tem? Žičnate ograje, strah pred migranti?
Zdaj zdaj bodo Slovenijo preplavili plakati, ki opozarjajo, da naj pazimo na svoje hišne ljubljenčke, ker bodo pokale petarde in bodo živalce prestrašene. Ob večerji gledamo poročila, kjer poročajo o truplih migrantov, ki so jih potegnili iz Kolpe. Zdrznemo se, za trenutek zamislimo in nadaljujemo z desertom. Čeprav občutki groze, panika, spremenjen način življenja ljudi, ki bežijo pred smrtjo, porušeno življenjsko ravnovesje družbene realnosti vpliva na nas, ne zmoremo globlje empatije, ker se bojimo za lastno življenje. Potem bo pa za nas premalo. Česa? Kisika, hrane, služb? Žičnate ograje za ljudi, ki bežijo pred vojno in si rešujejo gola življenja. Prosim?? In ja, nisem ena teh, ki pravijo, da so begunci sami poštenjaki. Begunci smo mi, če bi bežali. Mi. Ljudje. Z lepimi in manj lepimi lastnostmi. Le da je razlika med nami enormna. Mi živimo v miru, njihovo osnovno stanje pa sta smrtna groza in strah. Kot bi rekel Ali: strah ti poje dušo. In ne obsojam ljudi, ki živijo v bližini migrantskih poti. Tudi njihov strah je upravičen. Bojimo se neznanega. Se mi pa zdi odnos države do te problematike grozljiv.
Kolikokrat ste se v življenju spopadali s strahovi?
Ne bi vedela, najbrž me spremljajo skozi vse življenje. V trenutkih, ko precenjujem težavnost situacije in podcenjujem svoje zmožnosti, začenjam dvomiti o sebi. To me hromi in jezi, zato se skušam čim hitreje izviti iz primeža, ki najeda mojo samozavest. Nisem preveč boječ človek. Če moram povedati kak primer, se dobro spomnim potovanja v Peru. Na letalu sem se kar naenkrat zavedela, da imam doma dve leti starega otroka in da pod nobenim pogojem ne smem umreti. Ne jem pomirjeval, takrat sem jih pa potrebovala. Nemoč me ubija. Nezmožnost kontrole nad lastnim življenjem me dela nestrpno, po drugi strani me pa zdravi. No ja, kakor kdaj, odvisno od trenutnega počutja.
Izven matičnega gledališča ste ustvarili predstavo Kraljica mati, v kateri igrate z Alešem Valičem, režiral je Damir Zlatar Frey. Igrate dominantno mater, ki je popolno nasprotje vlogi preproste, nežne Emmi v Aliju. Lahko rečete, katera vam je bližje, ljubša, se to sploh da povedati, primerjati?
Res sem vesela, da bo Kraljica mati v prvih dneh decembra na ogled na velikem odru ljubljanske Drame. Zelo rada imam to predstavo in to vlogo. Je pa tako diametralno nasprotna predstavi iz Fassbinderplatza, da so vzporednice nemogoče. Obožujem obe vlogi in mislim, da je bilo leto, v katerem sem ustvarila Emmi, Kraljico mater in Handkejevo Žensko, eno uspešnejših v mojem življenju. To so sanje vsakega igralca. Da dobi različne vloge, skozi katere lahko v polnosti zaživi njegov talent. Velikokrat nas popredalčkajo in komaj čakamo, da se zgodi izjema. In trenutno izjemoma igram kar tri. (smeh) Damir je neskončno naporen in zahteven režiser. Njegov emotivni spekter je tako obsežen, da sem se včasih po vaji komaj priplazila do hotela. Gostovala sem v Kopru. Ampak ta izmučenost je bila rezultat močnega energijskega polja, ki ga Frey vzpostavi, da v njem potem kraljuje z izvenserijskimi napotki, ki odpirajo še neznane svetove. Res je nor in začutila sva se tako močno, da januarja začnem z vajami v istrskem gledališču v Puli, kjer bom v njegovi režiji igrala Tosco. V Kraljici materi igram mamo Alešu Valiču, potem si najbrž lahko mislite, da je predstava nenavadna in v tem mogočna. Pretresljiva in obenem duhovita.
25 let je, odkar ste odigrali nepozabno, zapito, nesrečno Carmen. Kakšne spomine imate na ta film in na tiste čase?
Uf, kje je že to! Prva glavna filmska vloga in slavni Tomislav Pinter za kamero, kaj bi si želel lepšega. Spominjam se vaj pred začetkom snemanja, ko naju je s soigralcem Sebastjanom Cavazzo režiser Metod Pevec spoznaval z margino nočne Ljubljane. Pa nočnih snemanj na Žalah, kjer sem v najlonkah in kratkih hlačkah ure in ure ždela na grobu svoje mame in se mi je zaradi mraza kadilo iz ust, kar ni bilo prav, ker v filmu ni bila zima. Pa prijateljevanja s Petrom Zobcem, ki se je kasneje še okrepilo, ja, lepo je bilo, ampak res sem že stara.
Nekaj časa smo vas videvali v vseh uspešnih slovenskih filmih, potem pa ste kar poniknili – ali so pravzaprav poniknili tudi slovenski filmi?
Ne, slovenski filmi niso poniknili, vsaj ne da bi vedela. (smeh) Sem pa iz leta v leto manj snemala, kar je nekakšno nepisano pravilo, vsaj pri igralkah. Nekajkrat scenariji, v katerih naj bi igrala, niso dobili zelene luči na skladu, drugače pa zelo rada snemam in upam, da še bom. Ravnokar sem izvedela, da je kratki film Urške Djukić »Lovka«, v katerem igram naslovno vlogo, sprejet v tekmovalni program filmskega festivala v Rimu, na Liffu pa žal nisem uspela videti prvih dveh delov nadaljevanke Jezero, tako da se bom gledala kar doma. Komaj čakam, pravijo, da je super.
V roke ste vzeli tudi režisersko paličico: režirali ste komediji Jamski človek in Fotr ter predstavo Pogrešana v MGL. Kako je biti na drugi strani?
V Špas teatru sem zrežirala še predstavo Matilda, počak, ravnokar pa dokončujem predstavo Sen v Šentjakobskem gledališču, kjer sem pravzaprav začela svojo igralsko pot. Režija je skoraj logična posledica raziskovanja igralskega poklica in prav tako tudi pedagoško delo na akademiji. Spomnim se dolgih pogovorov z Jernejem Šugmanom, ko sva razmišljala, ali naj sprejmeva vabilo na AGRFT ali ne. Govoril je, da ga zanima tudi režija, pa je prekmalu odšel, da bi svojo željo uresničil. Verjamem, da bi bil izvrsten. Veliko igralcev režira in tudi kar nekaj režiserjev igra. Ne vem, res uživam in občutek svobode je večji. Je pa res, da predstavo čutim, mislim in gledam vedno skozi igralca. Ne znam drugače ali pa me mogoče drugače ne zanima. Človek je vesolje. Neraziskano in vznemirljivo. In dober igralec je mag.
Lani ste igrali v predstavi Lepi dnevi v Aranjuezu, z Ivom Banom, avtor teksta je Peter Handke, letošnji Nobelov nagrajenec za literaturo. Ob tej nagradi je bilo dosti pomislekov, združenje Matere Srebrenice je zahtevalo, naj se mu nagrada odvzame, saj je »branil balkanske krvnike«. Vaše mnenje?
Lepi dnevi v Aranjuezu je najlepši tekst, ki sem ga kdajkoli prebrala. Tako je božanski, da ga kot igralka nisem sposobna obnoviti, ne da bi me emotivno prevzel. Če predstave dolgo ne igramo, potem igralci doma večkrat obnovimo tekst, in ta domača obnavljanja potekajo rutinsko. Tekst imam pred seboj, malo poškilim in kot robot drdram besedilo, da vidim, ali se mi kje zalomi. Tega s Handkejevim tekstom ne zmorem. Ne znam. Zame je to, da igram Lepe dneve, čast in privilegij. Sploh ne vem, kako lahko nekdo napiše nekaj tako lepega. Kako se rojeva taka umetnina lahko nekomu skozi besede? Zame je genij. Največji pisatelj tega časa. In kot vem, dobi Nobelovo nagrado za literaturo. Torej si jo gotovo zasluži. Individualno odgovornost za izjave, ki burijo duhove in so seveda tudi zame sporne, pa naj nosi sam. Ne stojim močno za zadnjim stavkom, pravzaprav nimam točno izrisanega mnenja, pa vseeno mislim, da umetnost ni moralno odgovorna in da naj o njegovem delu sodijo tisti, ki ga berejo in poznajo.
Ste profesorica na igralski akademiji za področje dramske igre in umetniške besede – kako vam gre od rok profesura? Opažate kakšno nadarjeno generacijo novih igralcev? Kaj zahtevate, pričakujete od njih?
Prihajajo zelo nadarjeni mladi igralci. Zdaj pa ne vem, ali sem zato, ker jih vsakodnevno spremljam, neobjektivna in iz mene govori materinski kompleks, ampak ne, resnično mislim, da se nam za prihodnost igralskih generacij ni treba bati. Želim jim, da se oborožijo z obrtnim znanjem, obenem pa negujejo radovednost in pogum, ki jim bo prišel še kako prav. Resnično uživam v mentoriranju in veliko dobim ter upam, da tudi dam.
Bo gledališče preživelo? Ob poplavi informacij, zgoščenih posnetkov na You tubeu, hitrega, instantnega življenja, v katerem je vse na dosegu tipke – v gledališču pa se vse dogaja počasi, subtilno, prefinjeno ... Ali mlade gledališče še zanima, pritegne? S čim? Kako vzgajati gledališko publiko?
Mislim, da gledališka publika ne potrebuje vzgoje. Izbira je raznolika, dobro je morda imeti nekoga, ki ve, kaj bi ti lahko bilo všeč. Prepusti se, pridi in poskusi. Vedno lahko odideš in vedno se lahko vrneš. Teater bo obstajal, dokler bomo potrebovali bližino drugega, je rekel direktor gledališča v Cremoni. In zaradi vsega, kar ste ravnokar našteli, je gledališče hudo potrebno. Podhranjenost dotika in komuniciranja v živo dela iz ljudi osamelce, ki v okopih čakajo, da jih nekdo pokliče in povabi v objem.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
