O njegovem poetičnem dialogu s kraji, če si izposodimo naslov njegovega diplomskega dela, pričajo kamnita spirala na Gori, opletene vrbe, piramida na Biču ter ne nazadnje veliki železni pletenki v Tržišču in Novem mestu. V desetletju ustvarjanja, ki je sledilo diplomi (2002) na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, je nastalo kakih 25 umetniških projektov velikega merila, pred kakimi petimi leti pa se je pod vplivom novih okoliščin – v Zagorici pri Mirni si je v tem času ustvaril družino – podal v na prvi pogled povsem nasprotno smer, izdelavo miniaturnih pročelij kozolcev in čebelnjakov.
Natančno in v merilu
»To so stvari, ki jih lahko počnem doma. Po poklicu sem arhitekt in strast do izdelave maket sem gojil že na fakulteti. Najprej sem se lotil kozolcev. Okrog mene so in predstavljajo svojevrstno dediščino, za katero sem slutil, da je preprost slovenski človek, tesar, v njej sprostil ogromno kreativnosti in ustvaril izjemno paleto oblik. Sploh v obdobju od konca 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne,« je poudaril Popelar. To slovensko tesarsko renesanso je začel resneje raziskovati pred kakimi šestimi leti. »Med prebolevanjem prehlada sem se lotil rezljanja sosedovega kozolca. Premeril sem ga in začel rezati iz papirja, da bi videl, ali to sploh stoji in kako učinkuje.« Ko je videl, da je zadeva preverljiva, se je lotil raziskave. Z ženo Simono in otrokoma so eno leto hodili na izlete po Sloveniji in zbirali gradivo. Nastala je kopica natančnih skic kozolcev – toplarjev – z merami, pročelji ter notranjimi, prečnimi in vzdolžnimi prerezi. »Potem vse to izrišem še digitalno, izdelam kosovnico in nazadnje zlepim skupaj,« je dejal.
Makete
Damjan, sicer projektant v Stillesu, makete izdeluje iz hrastovega furnirja in vezanih plošč iz tega istega furnirja. Pri delu uporablja računalniško vodeno lasersko žago. »Tako kot tesar reže z žago, tudi jaz uporabljam orodje, ki je na voljo. Natančnost in ohranjanje merila sta tu ključnega pomena. Lahko bi rezal tudi s skalpelom, a vprašanje je, koliko detajlov bi lahko ohranil, koliko bi to stalo in koliko maket bi sploh lahko naredil. Navsezadnje ima vse skupaj tudi komercialni namen: cilj je bil ustvariti spominek, ki bi bil lahko tudi protokolarno darilo,« je pojasnil.
Od pročelij do celote
Začel je s pročelji kozolcev, ki so vsi po vrsti verodostojni posnetki tistih, ki stojijo v naravi. Med njimi je seveda slavni Simončičev toplar iz leta 1936 iz Bistrice pri Šentrupertu. Ob dolenjskem je tu tudi štajerski lepotec, Vrbanovčev toplar iz Motnika pri Vranskem, ter še kakih 20 drugih iz vse Slovenije in tudi zamejstva. »Kozolce najdemo povsod, kjer je slovenski živelj. Kozolcem podobne strukture sicer poznajo tudi v Švici in na Finskem, a takega razvoja kot pri nas niso doživeli nikjer. Včasih so imeli kozolci toliko bran, da je bilo zadoščeno statiki. Potem se je to začelo zgoščati, pojavljati so se začeli bogati ornamenti in podobno. Kozolec je bil za slovenskega kmeta statusni simbol. Nanj je veliko dal,« je pripovedoval Popelar, medtem ko je razkazoval svoj najnovejši projekt, maketo celotnega Simončičevega toplarja. S tako maketo je neprimerno več dela kot samo s pročeljem. Na kozolec, ki ga je začel izdelovati v začetku letošnjega leta, je tik pred našim obiskom nalepil še streho in pozneje ga je čakalo še zaključno brušenje.
