Na dan izida naše revije je v Cankarjevem domu prepevala o nesmislu vojn, razdvajanju, sovraštvu, sožitju, ljubezni in strpnosti, večer pa je poimenovala Kako diši svoboda, kakšne barve je mir? Rada pove, da mir diši po svobodi, svoboda pa je v barvah miru. Človeštvu bi rada sporočila, naj se odloči za ljubezen, ne za sovraštvo.
Še vedno je aktivistka in predsednica društva Gibanje TRS in njen pogum, da izpostavi svoj glas za pravo stvar, ni usahnil, se pa kdaj upeha. Meni, da svoboda nikoli ni zares izborjena, zanjo se je treba boriti vsak dan. Njen nabor pesmi je tudi apel ljudem, naj se končno naučimo kaj iz zgodovine in nikoli več ne dovolimo razdvajanja, ki bi nas pripeljalo do krvavih revolucij. »Zato se moramo že prej odločiti za ljubezen, ne sovraštvo. Čeprav včasih koga prizadenem s kakšno izjavo in impulzivnim vedenjem, se tega zavedam in se znam opravičiti. Prepričana sem, da se dobro vrača z dobrim. Sem se pa zavezala, da lastne prizadetosti ne bom reševala z negativnostjo.«
Odločiti se je treba za sovraštvo ali ljubezen, to se vam zdi ključno.
Če se odločiš za sovraštvo in ga gojiš v sebi, deluješ v imenu sovraštva in tako gre ta svet v napačno smer. To se dogaja dandanes, zato želim ljudem sporočiti, naj se raje odločijo za ljubezen. Tudi težke situacije in slabe dogodke naj poskusijo reševati z njo.
Ker ste aktivistka in blizu političnemu udejstvovanju, ste verjetno spoznali umazano igro in bili soočeni s podtikanji. Ste lahko tudi to presegli z ljubeznijo?
Moč umetnosti
»Apatija glede družbene kritičnosti pri umetnikih, ki bi lahko izrabili svojo moč, me moti. Prav zaradi te apatičnosti in mnenja ljudi, da ne morejo nič spremeniti, se upeham ter mislim, da brcam v temo in se borim z mlini na veter. Vendar vseeno verjamem, da nobena energija in prizadevanje ne gresta v nič. Za spremembe potrebujemo leta in treba se je boriti. Najprej sem umetnica, se pa čutim najmočnejša v aktivizmu skozi umetnost, in ljudi bi rada s pesmimi spomnila, kako pomembni so povezovanje, solidarnost, človek – ne samo komedija, ljudem manjka tudi čustvenost. Napolnila bi jim rada dušo, jim vrnila upanje, da je ljudem še mar. Če jih napolnim na tak način, sem veliko dosegla.«
Saj ravno to! Trdim, da se človek uči vse življenje, ne glede na starost lahko vedno kaj spremeniš pri sebi. Sama sem zelo impulzivna in videla sem, da tako ne bo več šlo. Spoznala sem, da se proti napadom in grožnjam ne gre boriti z napadalnostjo, temveč ravno nasprotno – z ljubeznijo. In to je krščansko! Ne hodim v cerkev, sem pa vzgojena (hvala staršem!) v pravih vrednotah. Če bi se držali samo krščanskih vrednot, bi bil svet drugačen. Žalostna resnica pa je, da se jih po mojih izkušnjah najmanj drži veliko tistih, ki hodijo vsak teden v cerkev. Pri njih zaznam zelo veliko sovražnosti in nesprejemanja drugačnosti, čeprav mislim, da je Jezus učil ravno nasprotno: sprejemati vsakogar. Dober primer je Marija Magdalena, za katero v nasprotju s Svetim pismom mislim, da je bila prerokinja, ki jo je Jezus kljub njenemu slabemu slovesu sprejel. V tem je simbolika in iz take perspektive bi bilo treba reševati svet. Z ljubeznijo in odpuščanjem. Slednje je zelo pomembna vrednota in, hecno, tudi njega močno zagovarja krščanstvo! Ko si prizadet, je najtežje odpuščati, ampak veličina človeka se kaže ravno v tem, da to zmore. Sovraštvo in negativna čustva najprej razžirajo mene in nato vse okoli mene, in življenje moramo sprejemati z vsemi tegobami, da ne bomo tako razočarani. Tudi jaz si rečem: Aha, spet je čas za nekaj slabega, plačujem svoj davek za življenje. Ampak naučila sem se prepoznati dobre stvari tudi takrat, ko se mi zgodi kaj slabega. Včasih sem bila drugačna, bila sem prizadeta in trpela sem za sindromom »biti žrtev življenja«. To najbolj sovražim! Vse okoli mene je groza, jaz sem pa čudovit. Ne, nisi – in ko sem si priznala, da očitno delam nekaj narobe in zato vlečem nase slabe stvari, sem ugotovila, da je vsak sam svoje usode krojač. Ko boš sam naredil spremembo, se ti bo tudi sreča z neba nasmehnila.
Z mirovniških pesmi ste zajadrali na mir v sebi …
Mir v sebi, ki ga deliš okoli. Ko odpuščaš in nasilja ne vračaš z nasiljem, temveč sovraštvo z ljubeznijo ... Vsak človek bi moral stremeti k temu, da postane boljši, če se drži Jezusovih naukov, teh temeljnih človeških vrednot! Med razmišljanjem o tem sem spoznala, da sem v resnici verna, pa ne hodim v cerkev in Cerkev kot inštitucijo zavračam, samo bistvo vere pa je čudovito. Verjamem, da je bil Jezus prerok in revolucionar svojega časa ter preveč napreden, zato je bil za takratne oblasti pretnja, pa so se ga odkrižali.
Vidim, da vas Jezus očitno zanima.
Seveda me! Določeni ljudje v državi želijo zanetiti prepričanje, da kdor ne hodi v cerkev, je levičar oziroma da levičar ne more hoditi v cerkev. To sploh ni res! Absolutno sprejemam vero, ker uči mnogo dobrega in je lepo vodilo za življenje. Neki fant nam je rekel, da naš program zelo podpira, najbolj se poistoveti z njim, ampak se nam ni pridružil, ker hodi v cerkev. Prosim?!! Ne morem verjeti, da slišim kaj takega, dobrodošli vsi!
Ali vas je kaka zgodba, ko ste raziskovali pesmi z mirovniškimi sporočili z vsega sveta, še posebej navdihnila, presenetila?
Imagine Johna Lennona zagotovo. Kakšna sporočila so v tej pesmi? Dajte priložnost miru, ljubezni, svobodi, živimo v miru … Najlepše misli, kar jih lahko kdo da. Tak človek je nevarnost posebej za tiste, ki imajo radi vojne, sovraštvo in razdore. Ne vem, zakaj so tisti vedno močnejši. Se pravi, da smo ljudje v bistvu slabi?
Morda so samo agresivnejši.
Zagotovo bolj kot mi.
Se premalo zavedamo, kako pomemben je mir, ker je za nas v Sloveniji samoumeven?
Zagotovo bi se morali bolj spraševati o tem. Obsojamo dejanja izpred 70 let in sedimo v udobnih naslanjačih ter smo blazno pametni, treba pa je razmisliti, kakšna bi bila naša psiha, če bi bili v vojni. Kaj bi se takrat dogajalo, kaj se je dogajalo, in nikoli dopustiti, da se kaj takega še kdaj zgodi! In naj se gredo vojskovat tisti, ki netijo vojne, ne pa nedolžni ljudje. Vprašajmo se, ali smo danes ljudje zares svobodni. Postali smo čisti sužnji kapitala in neoliberalističnih izkoriščevalcev, tudi v javnem sektorju se je uveljavil splošen trend: izcuzati človeka do konca, in to za minimalca! Smo torej res svobodni, če delamo 15 ur za minimalno plačo, s katero niti ne preživimo? Imamo svobodo govora, bo kdo navrgel. Sicer res lahko vse povem naglas, ampak sledijo sankcije, dobiš polena pod noge, grožnje, te ne angažirajo …
Govorite iz lastnih izkušenj?
Tudi iz lastnih izkušenj. Ko sem začutila plazeči se strah zaradi lastnih naglas izgovorjenih besed, sem si v neki fazi življenja prav rekla: če bo tako slabo, izkoriščevalsko in nepošteno, potem pa bolje, da se odselim – naj me vržejo iz države, saj v taki državi nočem živeti. Ima smisel živeti tu, če ne smem nič povedati? Če se izrazim kritično in realno in imam celo prav, me boste zaradi tega klestili?! Kje je potem svoboda govora? Oprostite, ravno toliko je je kot v krutem socializmu in komunizmu. Lahko zdaj govorimo? A kdo kaj reče v službi? Ne, ker se boji za minimalca. Ker se boji za status, plačo. Tako je še slabše, kot je bilo – živimo v utvari svobode!
Verjetno ste prav to imeli v mislih, ko ste pred časom izjavili, da se počutite vedno manj svobodni.
Ja, tako se počutim, stisnjena ob zid. Ali boš delala pod temi pogoji ali pa pojdi. In kaj naj? Nekaj časa se upiraš, potem pa se ukloniš, saj moram plačati račune. Enkrat nekje podležeš, in ko to storim, sem isti hip jezna! Hvala bogu, da delam raznolike stvari in teh pritiskov ni mnogo, se pa zgodijo.
