Jernej Šugman se je rodil se je 23. decembra 1968 v Ljubljani. Študiral je dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT v Ljubljani in študij zaključil z vlogo Astrova v Čehovem Stričku Vanji v letniku Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Za vlogo je leta 1992 prejel Severjevo in leto zatem študentsko Prešernovo nagrado.
V SNG Drama Ljubljana se je zaposlil leta 1992, pred tem je, kot izhaja z gledališkega portala Sigledal, odigral nekaj vlog v Mestnem gledališču ljubljanskem. Že kot član osrednjega slovenskega gledališča pa je leta 1994 prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca za vlogo Maksa v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, ki jo je ustvaril v Prešernovem gledališču v Kranju.
Hitro se je uveljavil kot igralec najzahtevnejših vlog. Poosebil je vrsto pomembnih likov iz klasične in sodobne svetovne literature. Med naslovne vloge, ki jih je oblikoval, sodi že legendarni Baal v režiji Eduarda Milerja, za katerega je prejel Borštnikovo nagrado za igro, nagrado občinstva Borštnikovega srečanja in zlati lovorjev venec na festivalu Mess v Sarajevu. Z enako vnemo, zrelostjo, neposrednostjo, začinjeno z nekaj mladostniške vihravosti, je interpretiral tudi Shakespearovega Hamleta in Othella, najava omenjeni portal.
Sodeloval z največjimi slovenskimi režiserji
Njegove velike kreacije so bile vezane na sodelovanje z največjimi slovenskimi režiserji, ob Milerju, Zupančiču in Korunu je ustvarjal še z Dušanom Jovanovićem, Janezom Pipanom, Diego de Breo ter v zadnjih letih tudi z Jernejem Lorencijem.
Zrele, ponotranjene, s kipečo, a neizbruhnjeno energijo je, kot omenja portal, oblikoval like v Korunovih režijah: Maksa v Kralju na Betajnovi ali Komarja v Hlapcih Ivana Cankarja, Astrova v Stričku Vanji, Rogožina v Idiotu ali Dimitrija v Bratih Karamazovih Dostojevskega, Falaca v Strniševih Ljudožercih in Shakespearovega Kralja Leara.
Po letu 2000 je začel snemati televizijske nadaljevanke, kot sta Vrtičkarji in Teater Paradižnik ter kasneje Naša mala klinika. Uveljavil se je tudi v filmu, med drugim je zaigral v Zvenenju v glavi Andreja Košaka, Predmestju in Infernu Vinka Möderndorferja, Kratkih stikih Janeza Lapajneta in Nočnem življenju Damjana Kozoleta.
A tako kot je takoj po študiju v velikem zamahu osvojil slovensko občinstvo in slovensko gledališče ter nato filmski svet in najširše televizijsko občinstvo s televizijskimi nadaljevankami in vodenjem nekaterih televizijskih prireditev, enako se je v velikem zamahu vrnil na svoj matični oder, ker je ustvaril like Tita Andronika in Julija Cezarja z režiserjem De Breo ter Kralja Leara v sodelovanju s Korunom.
Blestel v Kralju Ubuju
Med njegovimi najnovejšimi vlogami je bil Ata Ubu v Kralju Ubuju v Lorencijevi režiji, ki mu je lani prinesel dve nagradi - zlati lovorjev venec za najboljšo igralsko stvaritev na sarajevskem Messu in glavno nagrado za moško vlogo na zagrebških Dnevih satire. Sicer pa je med drugim prejel več Borštnikovih nagrad za igro ter leta 1997 nagrado Prešernovega sklada.
Naslednja vloga, ki jo je pripravljal, je bil Zlodej v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski, veliki koprodukciji Drame, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma, katere premiera v Milerjevi režiji je napovedana za 26. januar.
"Vsaka njegova vloga ima različno teksturo, še nepoznan vonj, danes je barvna televizija, jutri deževen dan ... Od igralca, ki ga oblikujejo številne vloge od televizijskih ekranov do predstav na gledaliških odrih, je mogoče pričakovati vse. Skoraj vse. Prepoznaven je po svoji humoristični plati in ni občinstva, ki ga ne bi nasmejal," je na omenjenem portalu leta 2010 zapisala Patricija Kunštek.
