Potem je kontrola nad lastnim telesom. Ker smo zelo »športen« narod, bom dala za primer šport, pri katerem je ta ključnega pomena. Kontrola oziroma disciplina misli nam daje možnost miselnega napredka ter usmerjenega razmišljanja in učenja. Hkrati je predpogoj za spoznanje, da naše misli in prepričanja niso absolutni, tako lahko obravnavamo tudi misli in prepričanja, ki pridejo od zunaj.
Vsekakor pa kontrola ni nekaj, kar posameznik aplicira zgolj sam nase. Pogosto kontroliramo svoje bližnje in tukaj bi rada omenila pojem kontrolfrik.
Kdo je kontrolfrik? To naj bi bila oseba, ki poskuša kontrolirati svojo okolico in s tem nadzorovati, kako funkcionirajo ljudje oziroma stvari okrog njega. Da ne bo pomote. V neki meri to počnemo vsi. Pa vendar. Kje so meje in kdaj je preveč?
S pojavom izredno popularnih socialnih omrežij, mobilnih telefonov in podobnega je kontrola zelo olajšana. V prvi fazi uporabniki socialnih omrežij, kot je recimo facebook, neprekinjeno kontroliramo odziv družbe na naš obstoj. V drugi fazi ves čas vidimo, kdaj in koliko časa je nekdo prijavljen, se pravi, če osebo tudi osebno poznamo, točno vemo, kje je. Z mobilnimi telefoni smo vedno dosegljivi, da lahko nekdo, recimo, preveri, kje smo in kaj počnemo.
Zaradi vseh teh pojavov in še česa zraven je prišlo v sodobni družbi do velikega padca zaupanja. Najprej zaupanja samim sebi, kot posledice nenehnega opazovanja reakcije naše »publike«, potem partnerjem, družinskim članom in prijateljem. Skratka, zgodi se nekako takole. Za primer vzemimo nekoga, ki je bil prevaran. Če se odloči kljub temu ostati v odnosu z osebo, ki ga je prevarala, bo začel po vsej verjetnosti kompulzivno slediti ljubljeni osebi na socialnih omrežjih, prebirati komentarje, dejavnosti ipd.
Prav tako ima možnost tisočkrat na dan partnerja poklicati in preveriti, kaj dela, s kom to dela in kje je. Če o tem še naprej razmišljam, pridem do spoznanja, da takšno kompulzivno obnašanje ne prinese nič drugega kot zgolj nenehno stanje razburjenja oziroma zaskrbljenosti, se pravi pesimističnega pričakovanja najslabšega. Drugače rečeno, nevrozo. Torej, zavedati se moramo, da je treba graditi zaupanje, to pa se s kontrolo ne da. Po čisto naravni logiki mora človek, ki izgubi zaupanje, tega pridobiti nazaj, sicer nima smisla, da se z njim sploh še ukvarjamo. Kontrola – kot sredstvo za samopomiritev – se navadno izkaže kot nekaj, kar na obe strani deluje izredno negativno, kontrolor se vzdržuje v konstantnem razburjenju, kontrolirani pa je nenehno pod pritiskom.
Po domače, včasih je bolje spustiti iz rok. Človek obrača, bog obrne. Če verjamem v boga ali ne, se mi zdi zadnji stavek v tem kontekstu smiseln. Kakorkoli že poskušamo kontrolirati druge, v resnici tega nikdar ne moremo, pa naj gre za takšne ali drugačne vrste odnosov.
