Ste vedeli, da obstaja mednarodni znak, s katerim lahko nakažete, da doživljate nasilje v družini, ne da bi pustili kakršnekoli dokaze, ki bi jih lahko nasilna oseba uporabila proti vam? Pokažite odprto dlan, premaknite palec v dlan in ga s preostalimi prsti pokrijte v pest. Če vam nekdo pokaže takšen znak, nujno reagirajte.
»Vsi kriki na pomoč so bili moji mami premalo, da bi me zaščitila. Še vedno se spomnim, kako me je otipaval povsod, pa vendar ni bilo tako grozno kot tistega dne, ko me je posilil. Nikoli ne bom pozabila, kako je prodrl vame, jaz pa sem jokala. Vsi moji čuti so otopeli, kot da me je duša zapustila, kot da je del mene s strani gledal, kaj mi dela. Kako je to, ve verjetno samo žrtev, ki je to preživela. Zaradi tega, kar mi je počel tri leta, dokler nisem zbežala, še ne s petnajstimi leti, od doma, kljub temu da mi mama ni verjela in me je poleg vsega še vsak dan tepla, sem se odločila pravico poiskati na sodišču. Nekaj mi je govorilo, da mora biti kaznovan za vse to, in je bil. A kazen je bila premila, dobil je le tri leta zame in za sestro, ki jo je tudi zlorabljal. Ob takšni kazni nisem čutila zadoščenja, to sem čutila, ko sem izvedela, da se je nekega dne smrtno ponesrečil. Za marsikoga nerazumljivo, a jaz sem ob tem začutila, da je dobil, kar si je zaslužil,« je le ena od mnogih izpovedi na spletni strani inštituta za zaščito otrok Lunina vila, kjer se posvečajo zdravljenju travm pri otrocih in mladostnikih ter tudi preprečevanju stisk.
Z izobraževanjem staršev, učiteljev in otrok o tem, kako prepoznati zlorabo in kako jo ustaviti, si želijo dolgoročno zmanjšati njihovo število. Raziskave namreč kažejo, da je spolno zlorabljen vsak peti otrok. V Sloveniji je to kar 70 tisoč otrok, žrtve pa niso le deklice, temveč so pogosto tudi dečki. »Ko začnemo razmišljati o svojem razredu v osnovni šoli, se bo vsak gotovo spomnil dveh ali treh otrok, ki so bili drugačni, izločeni. Verjetno so bili prav ti zlorabljeni, pa na to takrat nismo pomislili,« pove Nina Kočar, ustanoviteljica in direktorica Lunine vile.
Otroka zaznamuje za vse življenje
Preiskovalni sodnik okrožnega sodišča v Murski Soboti je minuli petek zaradi ponovitvene nevarnosti odredil pripor za 32-letnika z območja upravne enote Ljutomer, osumljenega kaznivega dejanja napada na osebo, mlajšo od 15 let. Napad se je domnevno zgodil preteklo sredo, osumljeni pa je v preteklosti že bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let.
Po statističnih podatkih je med povzročitelji največ stricev, sledijo očetje in očimi, bratje, nečaki in dedki, torej so to največkrat osebe, od katerih je otrok odvisen tako čustveno kot materialno in jim je izročen v varstvo.
Ostudna zgodba o spolnem napadu žal ni osamljen primer pedofilije v Pomurju v zadnjem času. Januarja 2019 je pokrajino pretresla žalostna zgodba o osnovnošolki, ki je bila med novoletnimi prazniki žrtev 24-letnega sorodnika z območja Goričkega. Oktobra 2017 pa so na tri leta in enajst mesecev zapora obsodili 23-letnika iz Murske Sobote, ker je decembra 2014 spolno zlorabil bližnjo sorodnico, mlajšo od 10 let. To je zgolj nekaj najodmevnejših primerov spolnih zlorab otrok in mladostnikov v Pomurju. Njihovo število po podatkih policije in strokovnjakov na tem področju narašča. Spolna zloraba je nekaj najbolj okrutnega in sprevrženega, kar se lahko zgodi, in otroka povsem oropa temeljnega občutka varnosti, ki ga potrebuje za zdrav razvoj. »Zlorabljen otrok doživlja strah, tesnobo, zaskrbljenost, žalost, krivdo, sram, jezo, vznemirjenost, lahko tudi osamljenost in občutek nezaželenosti,« opiše dr. Anja Andrejč, psihologinja Centra za socialno delo (CSD) Pomurje, enota Ljutomer. Tovrstni dogodki otroka zaznamujejo za vse življenje. Posledice so lahko različne, a številne, kratkotrajne in dolgotrajne, nekatere so nepopravljive za posameznikov razvoj in se kažejo tudi na telesnem nivoju in z različnimi zdravstvenimi težavami. Posamezniki z izkušnjo spolne zlorabe imajo nizko samopodobo in samospoštovanje, se slabo cenijo, počutijo se nevredne, doživljajo odpor, sram in gnus v odnosu do sebe in svojega telesa. »Pogosto imajo težave na področju duševnega zdravja, kot je doživljanje depresivnosti, anksioznosti, žalosti, krivde, sramu, jeze, soočajo se z različnimi strahovi, imajo panične napade, nočne more,« pove Andrejčeva. Pojavi se lahko samopoškodbeno in samomorilno vedenje, tudi različne odvisnosti in zlorabe substanc.
Eskalacija nasilja v času socialne izolacije
Družinsko nasilje je obdobju kriz v neverjetnem naraščanju, potrjujejo različne študije. Ker na žrtve nasilja in zlorab največja nevarnost običajno preži znotraj domačih sten, je njihovo stisko epidemija koronavirusa le poglobila, pravi Nina Kočar. Prisilno skupno bivanje, česar nismo vajeni, lahko potencira tako dobre kot slabe učinke. »Tam, kjer so odnosi krhki, je lahko še slabše. Predvsem socialna izolacija in negotovost v ljudeh, ki si moč in avtoriteto v družini tudi sicer zagotavljajo z manipuliranjem in nasiljem, v tem času izvabljata vse najslabše. Otroci v šoli najdejo prostor, kamor se lahko umaknejo in poiščejo pomoč, zdaj tega ne morejo,« doda Kočarjeva.
Tudi psihološka stroka zaznava dvig števila spolnih zlorab otrok in mladostnikov. »Spolne zlorabe so vedno bile in vedno bodo. Ampak danes so ljudje bolj ozaveščeni, bolj občutljivi, drugače se pristopa do tega,« pravi Marjeta Orešnik Žalig, specialistka klinične psihologije, ki ima več kot petintrideset let delovnih izkušenj. Kot še pravi, je rehabilitacija žrtev dolgotrajen proces. »Pristop pa je odvisen od starosti žrtve. Če gre za majhnega otroka, delamo z družino, ki mu stoji ob strani, krepimo zaščitne dejavnike. Pri mladostnicah pa moraš imeti več potrpežljivosti in počakati, da se odprejo.«
Orešnik Žaligova pravi, da je prvi odziv žrtve, da se želi dogodku izogniti in ga potlačiti. »Vendar se pozneje začnejo kazati tesnoba ali podobne težave. Te stvari predelujemo še kot odrasli, in prav je, da jih. Bolje je stalno predelovati kot pa dogodek nekam potlačiti.«
Kako prepoznamo zlorabo
Po besedah Kočarjeve se lahko izkušnja izrazi v spremembah vedenja, nočnih morah ali močenju postelje, izgubi apetita. Pojavijo se izbruhi jeze ali pa gre za umik, žalost. »Pri mlajših otrocih lahko pride do regresije, torej izgubijo nekatere že usvojene veščine.« Pri mladostnikih se velikokrat pojavi samopoškodovanje, tudi depresija. Ker je travmatska izkušnja povezana z občutki krivde, sramu in nemoči, se to izraža prek medija, prek risbe, glasbe in igrač. »Pojavi se igra ponavljajočega se dejanja, torej otrok iz igre v igro ponavlja isto dejanje. Medved zmeraj poje zajčka, ta pa ves čas trpi. Otroci več uporabljajo temno barvo ali dotično osebo vedno narišejo večjo oziroma večkrat rišejo intimne dele.« A vse to so le indici, ki lahko nakazujejo zlorabo, morda pa kaj drugega, zato je pomembno, da otroke poslušamo in se z njimi pogovarjamo, tudi o spolnosti.
Ključna je preventiva
Najpomembneje pa je, da otroku in mladostniku, ko o tem spregovori, verjamemo, poudarja Saša Car. »Otroci o tovrstnih zlorabah zelo težko spregovorijo, zato jih moramo odrasli spodbuditi, da nam zaupajo svoje težave. Če posumimo, da je otrok žrtev zlorabe, je to treba nemudoma prijaviti ustreznim organom, tudi policiji. »Otroku moramo verjeti, njegovih skrbi ne smemo ignorirati, temveč mu moramo prisluhniti in se postaviti na njegovo stran. V nobenem trenutku ne smemo dovoliti, da bi otrok za nastalo situacijo krivil sebe,« še poudari Carjeva.
V Sloveniji poteka nekaj izobraževalno-ozaveščevalnih programov, kot sta NEON in CAP, a po besedah Kočarjeve to ni dovolj. Programe aktivnosti za preprečevanje spolnih zlorab bi morali vpeljati v vse osnovne šole na sistemski ravni in kontinuirano. Otroke moramo že od malega učiti o (ne)primernih dotikih, mejah, ki ne smejo biti prekoračene, ter o (ne) varnih skrivnostih. Ta vzgoja bi se morala začeti v družini in nadaljevati v osnovni šoli, predvsem v prvi triadi.