V postopku ocene diskriminatornosti Zakona o osebni asistenci je zagovornik ocenil, da ureditev različno ureja pravice oseb z invalidnostmi samo glede na to, koliko so stare. Za takšno različno obravnavo ni ustavno dopustnega vzroka in je zato ureditev diskriminatorna. Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki pripravlja novelo Zakona o osebni asistenci, je priporočil odpravo diskriminatorne obravnave in druge izboljšave.
Samo med 18. in 65. letom
Osebna asistenca je pomoč osebam z najtežjimi invalidnostmi. Zakon o osebni asistenci v šestem členu kot pogoj za upravičenost do osebne asistence med drugim določa, da morajo biti osebe, ki želijo uveljaviti pravico do osebne asistence, ob zaprosilu za to storitev stare med 18 in 65 let. Po 35. členu zakona so do osebne asistence potencialno upravičeni tudi vsi starejši od 65 let, ki so bili v programe osebne asistence vključeni pred uveljavitvijo tega zakona v letu 2018.
Zagovornik je oceno diskriminatornosti predpisa izvedel na podlagi prijave osebe, ki ji je bila samo zaradi njene starosti zavrnjena pravica do pridobitve osebne asistence. Zanjo je zaprosila nekaj mesecev po dopolnjenem 65. letu.
Starostna meja ne bi bila problem ob vzporednem sistemu
Zagovornik je ocenil, da postavitev starostne meje kot pogoj za pridobitev pravice do osebne asistence ne bi pomenila diskriminacije, če bi v državi obstajal sistem, po katerem bi imeli upravičenci, ki to starostno mejo presegajo, dostop do drugih primerljivih socialnih storitev.
V postopku ocene diskriminatornosti Zakona o osebni asistenci je ocenil, da takšnih storitev, ki bi bile primerljive osebni asistenci, za starejše od 65 let pri nas ni.
Čeprav lahko osebe z invalidnostmi, starejše od 65 let, koristijo institut družinskega pomočnika ali pomoč družini na domu, so te oblike pomoči v primerjavi z osebno asistenco slabše dosegljive, manj obsežne in dražje za uporabnika.
»Učinek Zakona o osebni asistenci je v praksi to, da so osebe, ki so sicer v enakem ali primerljivem položaju, različno obravnavane samo zaradi svoje starosti, pri čemer za to ni vzdržnih argumentov,« odločitev pojasnjuje Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti. »Osebne asistence tako ne morejo koristiti vsi ljudje, ki bi jo potrebovali. In ker za to skupino ljudi tudi ni primerljivih socialnih storitev, je zagovornik ocenil, da ureditev posameznike diskriminira neposredno na podlagi osebne okoliščine starosti.«
»Življenje se nadaljuje tudi po 65. letu in zgolj stroškovni vidik sam po sebi ne more biti zadosten razlog, da bi lahko koriščenje določenih pravic omejili pri neki starosti,« dodaja Lobnik.
Zagovornik je ocenil še, da Zakon o osebni asistenci ni ustrezno poskrbel za osebe z invalidnostmi, ki so bile ob uveljavitvi zakona stare 65 let in več, a bi osebno asistenco potrebovale.
Priporočila zagovornika za izboljšanje pravic invalidov
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je nedavno pripravilo predlog sprememb Zakona o osebni asistenci. Na predlagane spremembe se je okviru javne obravnave predloga zakona, ki se je zaključila v ponedeljek, 25. januarja 2021, odzval tudi zagovornik.
Na podlagi ocene, da je Zakon o osebni asistenci diskriminatoren, je ministrstvu priporočil, naj ga dopolni tako, da odpravi diskriminatorni starostni prag za pridobitev pravice do osebne asistence. Priporočil je tudi, naj ministrstvo prav tako skrbno preuči in ustrezno uredi položaj oseb, ki bi potrebovale osebno asistenco in so mlajše od 18 let.
V predlogu sprememb zakona je ministrstvo predvidelo tudi dvig vstopnega praga za upravičenost do pravice do osebne asistence s sedanjih 30 na 40 ur tedensko. To dejansko pomeni, da bi tisti, ki ne potrebujejo 40 ur pomoči tedensko, sploh ne bili več upravičeni do te storitve. Zato je zagovornik ministrstvu priporočil, naj ohrani obstoječi prag 30 ur tedenske pomoči in omogoči dostop do osebne asistence večjemu številu ljudi.
