Priljubljeni običaj veleva, da nas na predvečer praznovanja godu sv. Miklavža obišče sv. Miklavž s svojim spremstvom. Tega večera se zaradi skromnih, a lepih darov zelo veselimo prav vsi, tudi naši znani obrazi, ki pa so jim v spominu ostali predvsem parkeljni, ki so jih s svojim ropotom tako prestrašili, da pri mnogih strah živi še danes.
Irena Vrčkovnik,
glasbenica
S sestro sta se parklja zelo bali
»Zelo dobro se spomnim pričakovanja Miklavža v svojih otroških letih. Seveda sem vedno poskrbela za pismo, ki sem mu ga poslala, mu povedala, da sem bila čez leto pridna, in napisala svoje želje. Pri nas doma so tudi vedno poskrbeli, da je okrog hiše proti večeru začelo nekaj ropotati, slišali so se nekakšen žvenket verig, topotanje in drugi čudni zvoki. Seveda sem verjela, da hodi parkelj okrog hiše, in s sestro sva se ga zelo bali. Spomnim se, kako sva molili, da ne bi prišel v hišo. Ker pa sva sva bili dovolj pridni, naju nikoli ni odpeljal. (smeh) Zvečer pa smo vsi v kuhinji na mizo postavili krožnike z imeni. Ta pridne je zjutraj v krožniku čakalo kaj lepega in sladkega, manj pridni pa je dobil šibo. To je največkrat dobil ati – seveda bolj za šalo. Se pa še posebej spominjam, kako sem bila presrečna, ko mi je Miklavž prinesel violino – igračo. Takrat sem bila v drugem razredu in v glasbeni šoli so me spodbujali, da bi se je učila. Doma sem na to violino veselo 'igrala', vlekla lok po strunah. To moje cigumiganje pa nekako ni bilo všeč Miklavžu, zato mi je ta inštrument zamenjal z metalofonom. S tem zvokom pa je bil zelo zadovoljen. A violina je še danes moja neizpolnjena ljubezen. Od sladkarij pa poleg mandarin in pomaranč niso smeli manjkati rožiči – ti me še posebej spominjajo na otroštvo.«
Ota Širca Roš,
televizijska voditeljica
Parkljev se nikoli ni bala
»Miklavž je super! Seveda poznam zgodbo o svetem Nikolaju, ki je dal plašč brezdomcu, že od malih nog pa tudi meni vedno prinese košaro, polno dobrot. Suho sadje, pa kakšno eksotično zraven, sladkarije, pa morda kakšne nogavice ali rokavice ... Parkljev se nikoli nisem bala, saj sem bila vedno pridna punčka – če verjameš. Mi pa pridejo prav zdaj vsi ti dobri možje in njihovi pomočniki, kako nepedagoško, uporabim jih pri tradicionalnih slovenskih opozorilih otrokom, češ da vse vidijo. Kaj hočem, deluje, vsaj kak mesec, dva. In tako se otroci vedno razveselijo, ko pri vratih pozvoni in jih na vhodu pričaka košara. Ponavadi jo pred skupnim vhodom pripravimo s sestro in mami v Ljubljani. No, Miklavž pripravi, mi pa tečemo dol. Z nekaj opreza, če vseeno ni kak parkelj zaznal nekaj tiste porednosti, ki je pri toliko otroških kar obvezna.«
Klemen Slakonja,
igralec in umetnik
Za Božička in dedka Mraza ni ostalo nič
»Decembrski čas je bil zame od nekdaj čaroben. Kot otrok sem se najbolj veselil Miklavža. In se tudi zelo bal parkeljnov. Zato sem bil vse leto še posebej priden. Na koncu mi je tako Miklavž prinesel toliko igrač, dobrot in pomaranč, da za Božička in dedka Mraza ni ostalo nič. (smeh) Zdaj, ko imam svoje otroke, pa me njihovo pričakovanje, iskrice v očeh in navdušenje začarajo še bolj kot takrat.«
Žiga Lakner
glasbenik
Fobija pred strašljivimi parkeljni
»Ko sem bil mlajši, smo praznovali tudi Miklavžev prihod. Dotični dobri mož mi je po navadi prinesel nekaj sadja, sladkarij in seveda kakšnega parkeljna. Sam osebno pa sem se parkeljnov zelo bal in še vedno imam pred njimi neko fobijo, čeprav vem, kdo je za figuro, se tega strahu ne morem otresti.«
televizijski voditelj
Takrat ga je bilo neskončno strah»Zaprl sem se na WC. Zakaj? Ker je oče v garaži rožljal z verigami. Pri nas na vasi je obred parkeljnov in Miklavža ter svetega angela in Miklavža še vedno živ. Mene je bilo pa takrat neskončno strah. Čeprav me je na hodniku čakala cela gora daril. Ki mi jih je seveda kupil … oči.Ta isti oče, ki ga danes zelo pogrešam. Že 14 let.«
Alenka Gotar,
operna pevka
Sestra jo je vedno grdo strašila
»Miklavž je sicer fino dobri mož, a kaj, ko se jaz na smrt bojim parkeljnov. Na Miklavžev večer sem vedno že pred temo doma, saj me je sestra vedno grdo strašila, ko sem bila čisto majhna, in ta strah je ostal.«
V sobi čakal, da je zazvonil zvonec
»Kot otrok sem decembra kar žarel od navdušenja. Advent, Miklavž, božič, novo leto ... Vse to me je navdajalo z neizmerno radostjo. Miklavža se zelo rad spominjam: s sestro sva morala čakati v sobi in biti čisto pridna in tiho, ko pa je zazvonil zvonec na vhodnih vratih, sva oddirjala po darila, ki so bila ponavadi kar obilna. (smeh). Parkeljnov se pa nisem nikoli kaj dosti bal, saj sem vedel, da nas »ta pridne« pustijo pri miru. (smeh)
Jasna Kuljaj,
televizijska voditeljica
Nikoli ji ni prinesel česa omembe vrednega
»Za božič smo se vedno odpeljali na Koroško, Miklavž pa je navadno padel na čisto običajen dan v Ljubljani. Ker mi nikoli ni prinesel česa omembe vrednega, priznam, da se mi ni preveč vtisnil v spomin, bolj se spomnim hecanja, češ, si pripravila kakšen krožnik, da ti bo kaj pustil, boš dobila šibo ali kaj lepšega ... Bilo je nekaj vznemirjenja, kaj se bo potem znašlo na mojem krožniku, to pa je tudi vse, česar se spomnim v povezavi z Miklavžem. Vsekakor je bilo okoli tega moža veliko manj cirkusa, kolikor ga je bilo okoli drugih dveh decembrskih dobrih mož.«
