Novinarja Boštjana Anžina zadnjih pet let spremljamo kot dopisnika RTV Slovenija v Beogradu, kamor je prišel med begunsko-migrantsko krizo, z novinarsko ekipo pa pokriva celotno območje Balkana. Pred tem je skoraj deset let iz Berlina pokrival srednjo, vzhodno in severno Evropo.
Ste se v svojem dolgoletnem novinarskem delu kdaj srečali s podobnimi razmerami, kot jih spremljamo zaradi koronavirusa po svetu vsak dan?
Ne, takšnih gotovo ni bilo. Delal sem že v zelo stresnih, zelo tragičnih in drugače zahtevnih okoliščinah, tu se mi zdita največji razliki: da gre za dogajanje, ki bo očitno trajalo zelo dolgo, in da si pri delu na terenu ves čas ogrožen tudi sam oziroma kar je še huje, nevede lahko ogrožaš druge. Z Janjo namreč večkrat razmišljava o tem, kako morava za vsak primer zaščititi druge, k sreči to seveda pomeni, da zaščitiš tudi sebe. Na terenu so to lahko neznanci, doma otroka. In seveda je to, kar gledamo, izjemen preizkus zdravstvenih sistemov, discipliniranosti ljudi, tudi solidarnosti. Številke in to, kar se dogaja na Kitajskem, v Italiji, Španiji, zdaj pa tudi pri nas, opozorila strokovnjakov, pripovedi ljudi – vse to ni samo grozljivo, ampak se te dotakne tudi kot človeka, čeprav znam sam, ko je treba, čustva postaviti čisto ob stran.
Kako zelo se je zadnje tedne spremenilo vaše delo?
Samo delo, kar delamo novinarji na terenu, se v resnici ni spremenilo. So se pa spremenile okoliščine, ko postane tvoje delo, bi rekel, še pomembnejše. Tujih novinarjev je zdaj v zaprti Srbiji malo. Mislim, da se tudi na zaslonih vidi, zakaj je tako pomembna javna radiotelevizija v Ljubljani, po Sloveniji in v tujini. Imeti zdaj svoje ljudi v Italiji, Bruslju, Nemčiji, ZDA, Moskvi, na Bližnjem vzhodu, v Avstriji in na Balkanu in po vseh kotičkih Slovenije je neprecenljivo. Po drugi strani pa so seveda zdaj del naše opreme postali zaščitna maska, razkužila, rokavice, tudi z Janjo stojiva na razdalji, ne snemava intervjujev v ministrstvih, inštitutih, zaprtih prostorih. Vsaj do zdaj sva lahko še veliko poročala o tem, kako se držijo ljudje, kakšen je utrip Beograda in okolice, na primer, kako je, ko so ob petih zjutraj pred trgovinami, ki so jih odprli za najstarejše. Vsak dan je novinarska konferenca strokovnjakov ob 15. uri, ko postrežejo s svežimi podatki, ampak tudi to je – podobno kot novinarske konference predsednika in premierke – zdaj organizirano tako, da RTS zagotavlja video signal vsem, ki ga potrebujejo, tja pa lahko pridemo le še novinarji z vprašanji, ampak tudi vse bolj omejeno, ob vedno strožjih pregledih, obveznem merjenju vročine ...
Kako je poskrbljeno za vašo varnost? V kakšnih razmerah sploh delate oziroma delata? Verjetno si mi, ki smo doma, težko predstavljamo vse skupaj.
Pravzaprav sva imela srečo, da smo začeli o tem razmišljati že konec februarja, ko sva šla na grško-turško mejo, tako da so nama z RTV Slovenija (kjer imamo mednarodni oddelek, ki med drugim res izjemno skrbi za nas dopisnike) pravočasno poslali nekaj zaščitnih mask, razkužil, rokavic, pa še en srečen splet okoliščin je, da sva z Janjo veliko snemala o onesnaženem zraku na Balkanu. In ker je preživeti en dan na prostem, ko je hudo onesnaženje v Sarajevu ali Beogradu res grozno, sva v lekarni čisto obupana kupila medicinske maske, ker drugega ni bilo. Bile so takrat smešno poceni, da sva jih vzela kar sto. Niti pomislil ne bi ... Žal tu predolgo vsega skupaj niso jemali dovolj resno, po drugi strani pa se morda disciplina res ni izkazala za njihovo vrlino. Ampak ni se treba slepiti, povsod so takšni, ki ne le da ne razmišljajo o drugih, ampak še o sebi ne dovolj. In seveda imamo policijsko uro, imam sicer dovoljenje za gibanje v tem času, ampak sem do zdaj na terenu v tem času le dvakrat in še to največ prvi dan, eno uro od začetka, ko smo vsi novinarji stali na prazni Knjaz Mihajlovi ulici in Trgu Republike in čakali, da bo osem. Še danes mi je kar malo tesnobno, ko se mesto čisto ustavi. Še nikoli prej se recimo nisem v Odmeve v živo javljal kar izpred doma, ampak res nima smisla, da bi izkoriščal dovoljenje za to, da bo za mano skupščina, in ne le nekaj dreves.
Kakšno je sploh življenje v tem delu sveta? Srečujete ogromno ljudi, tu je polno žalostnih zgodb, nekateri spijo kar v avtomobilih, kot smo lahko videli, na sejmiščih so pripravljene postelje. Z eno besedo bi lahko rekli: grozljivo!
Ja, morda res, ampak hkrati vse bolj organizirano. V Srbiji so kitajski strokovnjaki, ta srbsko-kitajska naveza je danes močnejša kot kadarkoli prej. Srbija pomoč, respiratorje, maske potrebuje, Kitajska jih je zagotovila, večino prodala. Ampak vsaj prišli so do njih. Kitajska pa ima seveda svoje, predvsem gospodarske interese. In srbsko vodstvo se zdaj precej zanaša na kitajske nasvete, sejmišče v Beogradu, recimo, je danes videti precej bolje, kot je prve dni, predvsem pa ima vse potrebne vhode, izhode, drugo infrastrukturo. Očitno lahko tu pričakujemo res skokovito rast okužb, ker se šele zdaj začenja množično testiranje. In okužene je treba izolirati. A pozivi, svarila, prošnje niso zalegli, Srbi so množično kršili izolacijo, okužba se je širila, s seboj naj bi jo množično prinesli tudi Srbi, ki so se vračali iz tujine. Potem so se meje precej hitro zaprle, kar je seveda pomenilo nove težave. Mislim, da je bil eden od problemov ta, da je življenje predolgo teklo po starem, da še danes kljub prepovedi v trgovine prihajajo starejši od 65 let, nekoč sem ob snemanju poslušal dve gospe, ki sta se pogovarjali, ali bi s sončnimi očali lahko prelisičili policiste glede svoje starosti. Problem je, ker če bodo zares hospitalizirali vse in samoosamitve ne bo več, ker ljudem (verjetno tudi upravičeno) ne zaupajo, bo prostora hitro zmanjkalo. Bolj grozljivo od sejemskih hal, kjer naj bi bili tisti z lažjimi simptomi, je misel, da bi zmanjkalo prostora za najtežje bolnike.
Zanimiv je tudi podatek, ki ga vedno delite na družbenih omrežjih, da je v Srbiji na eni strani zelo malo testiranj, na drugi strani pa veliko pozitivnih?!
Če se navežem na prejšnje vprašanje in odgovor, bi dodal le še to, da tu obstaja zelo jasen protokol, koga testirajo in koga ne. Ker se niso odločili za množično testiranje, takoj številnih prenašalcev, ki so imeli morda lažje simptome, niso registrirali, okužba pa se je širila. Po kitajskem nasvetu se bo ta taktika zdaj spremenila ... zato je sledila še predsednikova napoved (gotovo pa tudi poskus ustrahovanja, da bi ljudje ostali doma), da bi na dan lahko zabeležili tudi 500 novih primerov, da bi lahko umiralo več deset ljudi dnevno. Zdi se, da so za zdaj razmeroma uspešni pri ukrepu, da morajo starejši ostati doma. Večina se tega vseeno drži in ta skupina je izjemno pomembna, če pogledamo, kaj se je denimo dogajalo v Italiji. Seveda pa to ne pomeni, da drugi niso ogroženi.
Kaj pa begunska kriza? Ali se sploh kdo posveča temu, prav tako velikemu problemu?
Ne, begunska kriza je v ozadju. Srbija je pred begunske centre poslala vojsko (te je precej tudi drugje), ampak »problem« balkanskih držav ostaja, da si ne morejo privoščiti, da bi k njim vstopilo več beguncev in migrantov, kot pa jih uspe priti naprej. Zato je žarišče postala Bosna in Hercegovina. Tam so pogoji za življenje takšni, da bi se virus razširil silovito. Podobno je denimo na grških otokih.
Kako pa sami skrbite za zdravje glede na to, da ste veliko na terenu?
Vse to, kar sem dejal za teren – doma puščava vso svojo obleko, obutev, opremo in vse drugo v garaži, skozi katero tudi vedno vstopava. Obvezno umivanje rok, dezinfekcija opreme, ampak saj veste sami, vedno se sprašuješ, kje na tej poti si kaj pozabil. Narediš vse in se spomniš, da je v kameri ostala kartica ... Sicer pa poskušam predvsem ohranjati mirno kri. Pri našem delu smo trenutno res tudi sami izpostavljeni, ampak tu na Balkanu sem recimo spremljal begunsko in migrantsko krizo, delal v nemogočih razmerah. Tudi takrat se mi je zdelo, da sem previden, pa nisem imel maske, rokavic ...
Kako se sploh napolnite z energijo, kako se v teh dneh sproščate, da vsaj za trenutek pozabite na vse te žalostne zgodbe?
Tudi doma poskušamo v tej izolaciji ohranjati vsaj nekaj ritualov, da se dobimo pri mizi, ko bo čas (in volja), kak zgodnji jutranji sprehod, zvečer kak film, obljubljamo si malo družinskega pikada ... Ampak tudi midva sva starša dveh otrok, ki sta zelo samostojna in ki sta trenutno doma, šolata se na daljavo. Trenutno delava s polno paro in sva bila veliko zdoma, tako da je to, ko prideva domov, že kar sprememba. Dolgčas nam vsekakor ni.
Za konec ne moreva mimo vprašanja, kdaj se nameravate, če sploh, vrniti v Slovenijo? Imate kakšno sporočilo za nas, ki vas spremljamo na televiziji skoraj vsak dan?
Uf, vprašanje za milijon dolarjev trenutno. V tem trenutku se ne morem. Oziroma bi se teoretično verjetno že lahko, ampak bi to pomenilo karanteno v Sloveniji. In ker je moje delovno mesto tu, bi se moral vrniti. Spet – če bi teoretično uspelo, bi me tu čakala 28-dnevna karantena. Poleti enkrat bi mogoče lahko spet normalno živel, vsekakor kot dopisnik ne bi mogel delati zelo dolgo, razen iz karantene. Za zdaj smo tu, upamo na najbolje, to pomeni, da se okužba ne bo preveč razširila in da se ji bomo sami izognili. Ne bom rekel, da ni neprijeten občutek, ker si nekako nekje zaprt in ker ne veš, kdaj boš spet lahko prišel domov, kdaj bova z Janjo spet lahko v živo videla starše, preostalo družino, prijatelje, po drugi strani pa smo mi vsega tega, kar zdaj številnim povzroča težave (da smo stran od doma, povezani s telefoni in na druge način in manjkrat osebno, nonstop skupaj, vsaj midva z Janjo, doma in v službi), že navajeni in smo lahko verjetno bistveno lažje izolirani od drugih. Verjamem, da bomo vsa rokovanja, stiske, poljubljanja lahko nadoknadili, zato zdaj ves čas (kolikor gre) ravnajte, kot da ste okuženi, ostanite doma, ko ste zunaj, previdno in po pameti, komunicirajte na vse varne načine, naučite se česa novega in ohranjajte energijo, domišljijo, motivacijo, vse to bo potrebno po tem. Glejte, poslušajte in berite nas ter ostanite zdravi!
★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★
