Kdo je mlad fant na peronu? Sebe verjetno med mlade fante ne štejete več, kajne?
Pri Mladem fantu sem najprej naredil glasbo, jo posnel z angleškim besedilom ob podpori Vlatka Stefanovskega in šele nato prosil Roka Vilčnika, da mi pomaga z zgodbo in slovenskim besedilom. Pravzaprav sem mu dal prosto pot, morda sem le z nekaj občutenji orisal, kaj čutim ob glasbi. Spomnim se, bilo je 4. decembra, ko sem dobil elektronsko sporočilo od Roka ... Besedilo me je globoko presunilo, saj sem ga v nekaterih delih osebno čutil. Zgodba govori o tradicionalni družinski drami, ki jo lahko marsikdo podoživlja po svoje. Mlad fant je vsak, ki se najde v tem filmu. V vsaki duši, tudi starejši, so sledi otroštva.
Kako se spominjate časov, ko ste bili mlad fant in ste začenjali glasbeno kariero?
Pogosto naletim na prijatelje, ki me spomnijo na tiste čase – nore, vznemirljive, razburljive. Zelo znane so bile neskončne zabave z zasedbo Imagine v tedanji Oazi, uspešnica večera je bil The Passenger, seveda ob celi zbirki avtorskih in drugih kultnih rock skladb. Vesel in hvaležen sem za te trenutke. Za vsakega glasbenika so to pomembni časi, nabirajo se izkušnje, gradi se osebnost, vse je prepojeno z ustvarjalnostjo in revolucionarnimi idejami. No, vsaj bilo je tako.
Kaj vam pomeni, da sodelujete in prijateljujete s Stefanovskim, ki velja za enega najboljših na svetu? Gotovo je veliko priznanje, da vas ceni!
Vlatko je velik in zelo preprost. Na začetku najinega prijateljstva sem z veliko vnemo požiral stvari, ki mi jih je razodeval, predvsem filozofijo, kako dojema glasbo. Z velikim spoštovanjem sem ga povabil k sodelovanju z Big bandom Orkestra Slovenske vojske. Bil sem vesel, da je sprejel idejo, ki sem mu jo predlagal, da na svež način preoblikujemo njegove pesmi ter znane makedonske in slovenske ljudske skladbe, ki jih je že vsa leta igral. Z mnogo zelo uspešnimi nastopi je prišlo do obojestranskega spoštovanja.
Že v 90. letih ste bili izvrstna osvežitev na naši sceni. Ustvarjali ste izjemno kakovostne pesmi, niste se ozirali na trende ...
Trend ustvariš takrat, ko mu ne slediš. Drugače si le sledilec, kar ni zanimivo. Zaradi tega od nekdaj spoštujem avtorje, umetnike, ki so narekovali trende, sloge, bili izzivalni in ustvarjalni. V 90. letih nas je gnala sila in ob vseh vzornikih nam je uspelo narediti nekakšno svojevrstno mešanico slogov.
Že v začetku ste imeli številčno spremljevalno zasedbo, zdaj pa ste vodja Big banda Orkestra Slovenske vojske ... Se vam zdi pomembno, da so aranžmaji bogati tudi v živi izvedbi?
Že od nekdaj me je privlačila bogatost zvoka. Pri k.u.t. Gasu nas je bilo tudi 14, in če pomislite, da vsak glasbenik, ki stoji na odru, iskreno in navdušeno usmerja energijo vsega, kar ima, v skupni cilj, kar je pesem, potem mora priti nekaj »hudega« iz zvočnikov. Med večjimi koncerti našega big banda z gosti je bilo na odru Festivala Junij v Ljubljani na Kongresnem trgu 175 glasbenikov. Kakšen privilegij, kakšen bogat zvok, koliko ljubezni!
Verjetno se ne da primerjati užitka ob izvajanju lastnih skladb in dirigiranju big banda, ki izvaja kakšne jazz klasike ...
Avtorska glasba ima podpis duše, če je narejena iskreno. Lahko bi rekel, da je to največja nagrada samemu sebi in hkrati zapuščina, ki je ne more nihče izbrisati. Je pa res, da so lastne skladbe ves čas na tehtnici z drugimi skladbami, med katerimi so mnoge večne, genialne in za vedno zapisane v prostor, čas in srca. Ker je glasba tako univerzalna, se pogosto dogajajo čudeži, da četudi avtor ni prisoten, se ob igranju njegove glasbe naredi povezava med njegovo, glasbenikovo in poslušalčevo dušo. Takrat nam je preprosto lepo.
Kaj vam je pri glasbi najbolj pomembno?
Da se me dotakne.
Kaj od glasbe se vas je nazadnje dotaknilo?
Glasbe je na svetu resnično veliko, neskončno barvnih odtenkov harmonij, zgodb … Pri tej poplavi pa vsake toliko posije poseben žarek, ki te prizemlji ali odbije v nebo. Nazadnje me je presunila Hozierjeva skladba Nina Cried Power. Močna zgodba, kjer resnica reže in boli. Izjemna skladba, prelepi glasovi!
Kakšni so zdaj načrti? Greste morda na turnejo ali kaj podobnega?
Pomembno mi je, da sem končal zgodbo, ki je bila nekaj časa v oblaku. Vsekakor načrtujem predstavitev albuma širšemu občinstvu, nato pa korak za korakom.
