18 let je domoval v kletni dvorani na Ljubljanskem gradu, po vztrajnem “izganjanju” z Gradu, pa je 'zatočišče' našel na Križevniški ulici 1, ulici, ki je po njuni zaslugi postala najlepša ulica v Ljubljani. S predstavami za otroke in odrasle sta v 20 letih nanizala več kot 120 premier, ki jih je obiskalo skoraj milijon obiskovalcev, kar ju dela zelo konkurenčne tudi z večjimi javnimi gledališči. Vprašanje pa je, koliko časa bosta še zdržala, saj se kljub izjemnim uspehom in modelu,ki je unikum v Sloveniji, sofinanciranje iz leta v leto zmanjšuje (v primerjavi z najboljšimi leti se je prepolovilo), zaradi nezadostnih lastnih sredstev pa se ne moreta prijaviti več niti na evropske razpise, kjer so bili med najuspešnejšimi v Sloveniji.
Kako to, da sta se z Ivico sploh odločila za ustanovitev Mini teatra?
Prvi razlog je bil praktične narave. Oba sva bila namreč svobodnjaka, z ustanovitvijo teatra pa bi imela nek subjekt, preko katerega bi lahko realizirali naše predstave. Prva stvar, ki sva jo naredila v Mini teatru, sta bila dva festivala: Mini poletje in mednarodni lutkovni festival Mini lutke. Gostinci so takrat imeli prvo leto gostinske vrtove po Ljubljani na javnih površinah in sem županji Viki Potočnik predlagal, naj jim mesto da v pogodbo, da morajo enkrat na teden organizirati kulturni dogodek za otroke, jaz pa bom sestavil program. Vsi so pristali, tako da smo imeli čisto vsak dan v tednu neko kulturno prireditev: koncert, delavnico, plesno predstavo ali lutkovno predstavo. Ob nedeljah sem želel, da bi imeli na Ljubljanskem gradu dvorano za predstave. Vika je bila sicer navdušena, mi je pa rekla, da na Gradu ni nič obnovljenega in uporabnega. Povedal sem ji, da je v kleti prostor, ki bi se ga dalo preurediti v majhno grajsko dvorano. SCT mi je sponzorsko dal nekaj lesa in dva delavca, da sta nam pomagala. Prvo predstavo Pepelka je Ženi Pašova odigrala še v dvorani z rumenimi 'bosankami', čez noč pa smo potem prebarvali oder v črno, tako da so bile naslednje predstave že na pravem gledališkem odru. Nekaj starih reflektorjev so nam podarili v mariborskem teatru, Mladinsko je posodilo nekaj zaves in rojeno je bilo gledališče.
Kmalu pa sta začela tudi z lastno produkcijo ...
… Res je. Razmišljala sva, kaj bi bilo najboljše. Jasno je bilo, da bo Ivica režiral, jaz pa igral. Odločila sva se za lutkovno predstavo Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča K sodelovanju sva povabila mlado vizualno umetnico, ki naju je zelo navdušila s svojo inštalacijo na likovnem salonu v Zagrebu Ivo Matijo Bitango, ki je potem naredila sceno, lutke in tudi glasbo. Premiera je bila 18. novembra 1999. Spomnim se, da je snežilo, ne snežilo, naletavalo, ljudje so več kot eno uro zamujali na premiero, ker niso mogli priti na grad, ker je bilo toliko snega in so morali dobesedno gaziti gor. Čez dva tedna smo na Miklavža že imeli prvo gostovanje v Trstu, potem pa je ta predstava po nekem čudežu postala prava hit gostovalna predstava. Na Balkanu sem na vseh festivalih dobil nagrado za najboljšo predstavo in za igro, z njo pa smo šli tudi v Iran, Španijo in v Italijo, Belorusijo, Poljsko, Nizozemsko, Avstrijo, Madžarsko…. Ogromno smo jo igrali, imeli smo skoraj 500 ponovitev. Z inkasom te predstave smo potem začeli kupovati svoje stvari in zmeraj boljše opremljati dvorano, kupili smo prvi kombi. Mi namreč na začetku nismo imeli nič. Kmalu pa je prišel še program za odrasle – postdramski program. Prva predstava je bila monopredstava Noč čisto na robu gozdov Bernard-Marie Koltèsa – Ivica je režiral, jaz pa igral. Z njo smo se pojavili kot neka nova, sveža energija. To je bilo moje do takrat najzahtevnejše delo, med gledališčem in performansom, dobili smo sijajne kritike, čez deset let pa smo naredili remake, za katerega sem na festivalu monodrame dobil nagrado Zlatka Šugmana. Do leta 2009, do prihoda na Križevniško, smo večino postdramskih predstav igrali drugje: največ v Cankarjevem domu, v Gledališču Glej, v Slovenskem mladinskem gledališču in v SNG Drama Ljubljana.To so bile predvsem Schneewirchen after party in Macbeth po Shakespearju, ki sta dobili tudi Borštnikove nagrade, bilo pa je tudi cel niz koprodukcij z gledališči iz Francije, Hrvaške, Slonokoščene obale, Madžarske. Ljubljanski grad je bil “rezerviran” predvsem za lutkovne predstave, ki pa so bile zelo obiskane. Ob nedeljah smo najprej igrali po dve predstavi, kmalu že tri, zgodilo pa se je tudi, da je na tretjo predstavo prišlo ljudi še za četrto in smo včasih igrali tudi po štiri. Tega se danes sploh ne da zamisliti, kakšno ogromno zanimanje za lutkovne predstave je bilo takrat v Ljubljani. Je pa res, da smo še danes skorajda edini, ki igramo tudi ob nedeljah.
Kako to, da ste potem šli z gradu?
Že kmalu potem, ko smo obnovili dvorano, so se začeli pojavljati apetiti, predvsem pa so z začetkom obnove in vlaganjem velikih sredstev, večinoma Grad videli najprej kot veliko restavracijo in kavarno, manj kot objekt s kulturnimi vsebinami. Začeli so se poskusi, da bi se nas rešili in pod temi pritiski sem šel k županji Danici Simšič, če lahko Mesto najde zamenski prostor. Županja je bila navdušena nad našim delom na Gradu. Prodajala se je hiša na Križevniški 1, ki pa je bila popolnoma dotrajana. Županja je ponudila, da Mesto odkupi hišo za delovanje Mini teatra, če to sprejme Mestni svet. To razpadajočo hišo so nam jo v brezplačen najem pod pogojem, da jo sami obnovimo. Verjetno bi 99,9% ljudi prebelilo zidove in poskušalo v teh prostorih delati, kar je pač mogoče, jaz pa sem videl, da je hiša preveč uničena, vlažna, da so prostori nefunkcionalni in da je praktično edina varianta, da se hiša zruši in zgradi na novo. Denarja za tako obnovo seveda nisva imela. Obnova je bila namreč ocenjena na 1.200.000 EUR brez posebne opreme. Sem pa noro verjel, da nama bo nekako uspelo. In res, takrat je v Slovenijo prišel finančni mehanizem Norveške, Lichtensteina in Luksemburga, ki pomaga pri revitalizaciji kulturne dediščine v evropskih državah. Žal komisija, ki nas je sicer izbrala za sofinanciranje, ni upoštevala, da smo zasebni neprofitni zavod, saj bi bili v tem primeru upravičeni do 90% sredstev, ampak so nas obravnavali kot javni zavod, in smo dobili 'samo' 50% sofinancirano gradnjo. Potem je divjala bitka kako zagotoviti ostalih 50 % denarja. V veliki veliki meri je tu pomagal Zoran Janković, ki je našel donatorja, pa tudi sami mi smo zbirali donacije s simbolično prodajo stolov v dvorani in lutk Ostržkov za 20 evrov, ki so jih ljudje kupovali, da bi nam na tak način pomagali. Midva z Ivico pa sva dala ves svoj denar, vse prihranke, ki sva jih imela, ter na banki vzela zelo velik kredit. Kompletna investicija je bila potem okrog 1,5 milijona, od sklada pa smo dobili približno 650.000 evrov, tako da je bil na koncu naš delež še več kot 50%, ampak uspelo nam je na Križevniški zgraditi povsem novo gledališče. Edino zgrajeno v zadnjih 30 letih v Sloveniji. Tako lahko z Ivico rečeva, da sva edina, ki sva v Sloveniji zgradila gledališče. Država bi se lahko zgledovala po naju. Pokazala pa sva tudi povsem nov način privatno-zasebne iniciative v kulturi, kjer se da v sodelovanju narediti velike stvari. Je pa ta naša unikumskost tudi zelo problematična. Naše gledališče ima 81 sedežev, program za otroke in odrasle poskušamo delati kot umetniško gledališče, torej v nobenem primeru ne moremo biti komercialno gledališče, kar pomeni, da smo odvisni in upravičeni do subvencij, Država pa žal našega edinstvenega položaja ne prepoznava in ne razume. Ne prepoznava, da način sofinanciranja, ki je za vse akterje neodvisne scene enak, ne vzdrži – da ima nekdo, ki upravlja s hišo, ne le stroške s produkcijo predstave, ampak tudi s hladnim pogonom hiše in vzdrževanjem. Za razliko od institucionalnih organizacij, katerim so zakonsko zagotovljena sredstva za t.i. hladni pogon (investicije, vzdrževanje, elektrika, gretje, telekomunikacije ...), plačami za vse zaposlene in programska sredstva, lahko mi ustvarjamo pravico samo za programska sredstva (in še to v izjemno skromnih odstotkih, v Mini teatru javna subvencija MOL+MZK predstavljajo cca 20-25% letnega budžeta), programska sredstva so na letni ravni primerljiva velikokrat z vsoto, ki je v “velikih” institucijah ali festivalih namenjena zgolj za eno samo produkcijo. Želimo, da zakonska določila tudi nam omogočajo financiranje dela hladnega pogona in minimum plač za funkcioniranje hiše. Neprestano naglašujem, da NVO in Mini teater v največji meri dela s samozaposlenimi in umetniki svobodnih poklicev. Torej smo najmanjši prejemniki proračunski sredstev istočasno pa tudi edini izvor prihodkov za to najranljivejšo skupino samozaposlenih umetnikov, kar je resnično paradoks. Če je bilo v obdobju Majde Širca še nekaj razumevanja, pa je potem sledilo katastrofalnih devet let in samo zmanjševanje sredstev, ki nas vsako leto spravlja v strašne stiske in nemogoče situacije, zaradi česar sem tudi že končal v bolnišnici. Mi namreč ne samo, da dajemo v predstavah delo vsem svobodnjakom, prekarnim delavcem, ki imajo drugje zaprta vrata, ampak imamo tudi sedem redno zaposlenih ljudi, saj tako velika hiša s sedmimi, osmimi premierami na leto in 250 ponovitvami drugače sploh ne more funkcionirati. V resnici državi veliko več vrnemo nazaj skozi prispevke in davke, kot pa od nje dobimo kot subvencije. V naslednjem letu nam grozi, da bo državna subvencija samo še 88.000 evrov, kar znaša cca. 10 % letnega budžeta Mini teatra – vsi pa vemo, da je tudi vse dražje: od stroškov dela, do honorarjev in vseh stroškov s samo hišo, tako da, če Mesto Ljubljana ne bi vsaj deloma povečevalo sredstev za nevladni sektor, bi - mislim, da - polovica nas že morala zapreti vrata in bi dobesedno 'pocrkali'. Z vprašanjem preoblikovanja kulturne politike se srečujemo že zadnjih petindvajset let in zdi se, da t.i. tranzicija iz ene države v drugo, enega politično-ekonomskega sistema v drugega, še kar traja in traja in da se je prehodno obdobje spremenilo v konstanto.
Kaj vaju z Ivico žene naprej?
Ambicioznost in inovativnost. Mini teater je umetniški, demokratičen in kritičen forum, v katerem predstavljamo narative in vabimo gledalce, da izrazijo svoja stališča. Gledališče je vse drugo kot varen prostor, je namerno sprožilni prostor za konfrontacijo. Delava z vsemi generacijami in za vse generacije. Program v tej sezoni je zelo ambiciozen. V zadnjih letih smo zaradi finančnega pritiska veliko predstav delali kot solo predstave, za letos pa sva se odločila spet iti na številčnejše, kot so te naše najbolj znane: Macbeth po Shakespearu, Persona in Glad ki jih je pri nas režiral Janez Pipan, Fassbinderjeve Grenke solze Petre von Kant v režiji znanega francoskega režiserja Arthura Nuzyciela ali Naš razred, ki smo ga delali v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj. Ivica trenutno pripravlja Pasolinijevo Ribico z Ano Urbanc. Istočasno z Eduardom Milerjem potekajo vaje za Sina Floriana Zellerja z odlično zasedbo: Polona Juh, Brane Šturbej, Saša Pavlin Stošić ... Povabil sam uglednega Jean-Guy Lecata, ki je scenograf Petra Brooka, da dela pri nas, izvedel pa bo tudi delavnico o svojih bogatih izkušnjah. Uprizorili bomo tudi delo Davida Grossmana Pride konj v bar, ki jo bo režiral mlad hrvaški režiser, nova zvezda, Ivan Planinić. V programu za mlade pa trenutno delamo predstavo Mehanične lutke - Stara Ljubljana, v katero bomo vključili tudi poezijo Nika Grafenauerja in tekste Janeza Lombergerja o Stari Ljubljani. Za konec sezone pa bo z avtorskim projektom o žirafah, ki plešejo, poskrbela mlada ruska režiserka Ekaterina Ložkina Belevič, ki je že za nekaj predstav dobila zlato masko v Sankt Peterburgu, kar je najvišje priznanje v Rusiji. Pred nami je ena res zelo vznemirljiva gledališka sezona, kako jo bomo finančno zaključili, pa še ne vem. Čaka nas tudi obnova hiše na Križevniški 3, kjer izvajamo del programa Mini teatra in kjer je Judovski kulturni center s sinagogo in muzejem. Na evropske razpise si več ne upamo prijavljati, ker so tam zahtevana določena lastna sredstva, ki pa jih mi ob drastičnem upadu sofinanciranja nimamo. To je začaran krog, ki pa se ga ministrstvo - mislim da - sploh ne zaveda. Ni vizije, ni pogovorov oziroma tudi, če so - z vsakim ministrom smo se srečali - po tem ni nobenih premikov. Po drugi strain pa smo popolnoma osvežili Mini teater z novimi ljudmi, ki so prepolni idej, pripravljamo mednarodna gostovanja, koprodukcije in 6. Filmski Festival Hiša strpnosti. Prepričan sem, da je v današnjem času umetniško gledališče, kot je Mini teater lahko laboratorij za umetnike, istočasno pa je privalečen za široko publiko. Poglejte, že deset let igramo Macbetha, naše Zapiranje ljubezni je naš hit že sedem let, monodramo Naj bo konec lep sem odigral že več kot štiridesetkrat. Naše lutkovne predstave se igrajo po 15, 10 let in so še vedno sveže in navdušujejo. Energija in vitalnost, ki jo je Mini teater prinesel na slovensko sceno ter urbani projekt Križevniška kulturna četrt, kjer je Mini teater iniciator ureditve četrti, so garancije za kvaliteto življenja, ki jo moramo dvigovati.
