»Eksangvinacija zaradi napada divjih prašičev,« so o primeru 59-letne Christine Rollins zapisali zdravniški izvedenci, ki so na mizo prejeli njeno truplo. To pomeni, da je Rollinsova umrla zaradi izkrvavitve, ki je bila posledica brutalnega napada merjascev.
Rollinsovo je kot negovalko najel starejši par, živeč na teksaškem podeželju v okrožju Chambers vzhodno od Houstona. Bila je ena od treh negovalk, ki so 24 ur na dan skrbele za 84-letnega moškega in njegovo 79-letno soprogo, ki trpi za hudo obliko demence in Alzheimerjeve bolezni. Do domačije se je vsak dan odpeljala z avtomobilom, tam poskrbela za zakonca, po opravljenem delu pa se je vrnila domov. Ne tudi tokrat. V nedeljo so na dvorišču pred domačijo, in sicer na poti med vhodnimi vrati in njenim avtomobilom, našli njeno truplo.
Krivi so!
Na glavi in po vsem telesu so bile vidne številne poškodbe. Rana na glavi bi glede na prve ugotovitve lahko bila tudi posledica padca, a so rane na telesu pričale o drugačni zgodbi. Bile so namreč posledica napada živali. Policisti so glavnega osumljenca hitro našli v divjih prašičih, o katerih so poročali že sosedje. Zaradi težav, ki jih povzročajo, so se namreč s pritožbami že večkrat obrnili na lokalne oblasti. »Moram povedati, da gre za eno najhujših stvari, ki sem jih videl v svojih 35 letih službovanja,« je včeraj na tiskovni konferenci pojasnil šerif Brian Hawthorne. Dodal je, da gre sicer za »izjemno redek incident,« saj so, kot kažejo podatki, v ZDA do zdaj zabeležili do šest napadov divjih prašičev.
Kot rečeno, so njihove sume danes potrdili zdravniški izvedenci, ki so ovrgli tezo, da je Rollinsova »obležala« zaradi drugih zdravstvenih težav, merjasci pa da so se je lotili šele pozneje. Bili so njeni rablji, so prepričani.
Nadloga, ki pristane na krožniku
Divje prašiče v Teksasu sicer obravnavajo kot uničujočo invazivno vrsto, po navedbah raziskovalnega inštituta Smithsonian pa veljajo celo za »kugo,« lovci jih zato lahko lovijo skozi vso leto, a jih ne smejo ubiti. Žive merjasce lahko odpeljejo v klavnico, kjer njihovo meso predelajo, to pa nato konča na krožnikih ljubiteljev divjačine. Smithsonian sicer poudarja, da se je strategija upravljanja populacij divjega prašiča izkazala za neuspešno, saj so te živali zelo prilagodljive in imajo izjemno sposobnost preživetja v naravi. »Njihovi kot britev ostri podočniki lahko v kombinaciji z izjemno hitrostjo povzročijo hude poškodbe,« pa lovce opozarjajo s teksaške državne agencije za nacionalne rezervate in prostoživeče živali (Texas Parks and Wildlife Department – TPWD).
