»Šestnajst- in sedemnajstletnici sta bili prvič na morju, a je bilo premrzlo, da bi lahko plavali. V resnici niti še ne znata plavati, njuna mreža revščine je tako globoka, da jima starši le redko lahko kot priboljšek privoščijo košček čokolade. Neki fant je hvalil telečji zrezek kot čisto zlato, saj ga je v koloniji prvič v življenju sploh pokusil. Nekega fanta je oče trpinčil tako fizično kot psihično, nekoč naj bi ga v alkoholnem stanju vrgel iz avtomobila pri hitrosti 40 kilometrov na uro. Ena od vzgojiteljic pa mi je recimo povedala, kako se je počutila, ko ji je njena mlada varovanka povedala, da so jo posilili prijatelji.« S temi težkimi in žalostnimi besedami začenja pripoved o preteklem prvomajskem počitniškem obisku Zambratije Miha Deželak, radijski voditelj, ki je osvojil srca Slovencev.
Tisti Miha Deželak, ki je lani prekolesaril skoraj 500 kilometrov in s pomočjo dobrih ljudi zbral neverjetnih 157 tisoč evrov m ter tako osrečil več kot 600 otrok iz socialno ogroženih družin. Njegova nova, že peta največja dobrodelna avantura, se začenja 8. junija in bo trajala sedem dni. »Tokrat bom za otroške počitnice na morju po Sloveniji vozil kvadrocikel, ki smo ga že preimenovali v deželakmobil. Prvi vtis je pozitiven, boljši je kot rikša, saj je lažji od nje. Skrbi me edino vožnja v klanec. Upam, da jih bo čim manj.« se nasmeje in doda: »Všeč pa sta mi dva sedeža, kar pomeni, da bom imel družbo na poti. In to na res posebnem vozilu, v Sloveniji še nisem videl takega.«
Lansko leto je potoval z rikšo, predlani je vozil legendarnega ponyja, pred tem pa še gorsko kolo in skiro. Kakšne misli se mu pletejo po glavi med premagovanjem kilometrov? »Marsikaj, odvisno tudi od stopnje utrujenosti. Ko sem recimo zjutraj še bolj spočit, z veseljem opazujem naravo in razmišljam o lepotah Slovenije. Ko sem zelo utrujen, mi gre na jok in misli so tudi zmedene ter kaotične. Včasih premišljujem o domačih, o ekipi, o Avdiću in Gargamelu (naš programski direktor Vodušek), večkrat pa tudi o otrocih, ki jim želim pomagati. Takrat postanem še odločnejši, da zmorem premagati krizo in vztrajati s trdno voljo do cilja.«
Razneženi orjak, ki je takšna lepa duša tega sveta, da bi jo človek kar objel in močno stisnil k sebi, nam pove, da je kot mlad fant iz Mekinj pri Kamniku hrepenel po večjih mestih, zdaj, ko ima več izkušenj, pa se domače počuti povsod, kjer ga obkrožajo dobri ljudje. Ti se po njegovem mnenju najdejo povsod. »Sem domoljub in naravnost obožujem Slovenijo in Slovence. Navdušuje me narava z gozdovi, travniki in gorami, fantastično se počutim tudi ob vodi. Najbolj me fascinira morje. Slovenija je bogata z vsem in selitev kam drugam se mi ne zdi privlačna ideja.«
Odkar so se z družino preselili v hišo, je z lahkoto na domači terasi in igra enko z domačimi. »Družina mi pomeni največ, tam se vse začne in konča. Družinsko okolje te sprejme, motivira in vzame takega, kot si, z vsemi pozitivnimi, a tudi negativnimi lastnostmi.« Za člane svoje družine si želi, da bi se ob njem počutili varno in udobno ter da se ne bi nikoli prenehali igrati in zabavati. Je zadovoljen in pomirjen, ker se imajo radi in so tako zelo povezani. »Mojim domačim bi sporočil, naj nikoli ne obupajo nad svojimi sanjami. Brez domišljije, upanja in harmonije bi bil svet prazen, povprečen in dolgočasen. To ni za nas Deželakce. Mi vedno verjamemo v lepši jutri.« In v to verjame tudi te dni, ko se vse bolj približuje začetek njegove nove dobrodelne pustolovščine čez Slovenijo.
Pomagamo lahko tudi sami. POMAGAM1 ali POMAGAM5 na 1919, pri čemer prispevamo 1 ali 5 evrov. Če bi želeli donirati več, lahko pošljete mail na fundacija@radio1.si.
Prav družina je tista, na katero se junak slovenskih src obrne, ko mu je med premagovanjem kilometrov najhuje. »Takrat potrebujem kakšen pogovor ali objem. Absolutno me motivirajo tudi ljudje ob cestah, ali dobra glasba iz našega spremljevalnega vozila. Moja terenska ekipa natanko ve, katere pesmi me najbolj osrečijo. Ena teh je recimo Unbelievable skupine EMF. Ta me hitro spravi v boljšo voljo.« Žal mu je, da ga ob njegovih dobrodelnih projektih ne bodrijo tudi stari starši, ki so žal že umrli. »Življenja si ne predstavljam brez družine, Radia 1, hrane, vode, zraka, gibanja, ljubezni, športa, zabavnih dogodkov, narave, prijateljev, toplega doma, omamnega vonja, letnih časov, praznikov, počitnic, koncertov, filmov, oblačil in tudi WC-papirja,« se nasmeje in na vprašanje, ali si težko predstavlja življenje brez jutranjega prebujanja s poslušalci, iskreno prizna: »Radijsko delo res obožujem, čeprav priznam, da prav tako nisem opustil želje, da bi se nekoč preizkusil tudi na televiziji. Prebujanje s poslušalci je intimno, zelo posebno in ima svoje čare. Ob interakciji z njimi imam občutek, da smo njihovi prijatelji, saj nam dovolijo vstopiti v njihov svet in delijo z nami čudovite zgodbe. S tem sooblikujejo naš program. Seveda se tudi mi ne 'šparamo' in jim na stežaj odpremo naša vrata.« In tako je tudi je pri Deželaku – v medijih delam že vrsto let, spoznal sem nešteto javnih osebnosti in naj me koklja brcne (tole je taka luštna slovenska), če Miha ni ena najsrčnejših in najprijaznejših oseb, ki je iskreno vesela vsakega novega stiska roke in pozdrava, po katerem naj le sledi kakšna topla in spodbudna beseda. Sploh od osmega junija dalje, ko bo Deželak s kvadrociklom spet premagoval kilometre čez Slovenijo za dober namen in lepši jutrišnji svet.
