»Še zadnji stisk rok ... Počivaj v miru, ljuba mami,« je na družbenem omrežju zapisala Polona Strnad, zraven pripela še fotografijo prepletenih dlani na bolniški postelji in tako svetu sporočila, da se je za vedno poslovila zdravnica, upornica, skrbnica, glasnica, učiteljica, zaveznica in Človek z veliko začetnico, Mojca Senčar. In ne samo to. Ob hčerini objavi je postalo jasno, da se je Mojca tudi s smrtjo srečala tako, kot si je želela. Tako, kot nas je učila. Tako kot se je vse življenje trudila rušiti številne tabuje, od tega, da se o bolezni lahko govori na glas, do širjenja spoznanja, da rak še ne pomeni smrtne obsodbe, je tudi poslednje slovo sprejemala kot del življenja.
»Smrt je naravni pojav. Doleti vsakega. O njej se moramo pač odkrito pogovarjati,« je zadnja leta večkrat ponavljala in zraven dodala, da pa je treba poskrbeti, da se poslovimo v prijaznem okolju in pomirjeni s svetom. Kaj potrebuje umirajoči? Bližino najbližjih, ljudi, ki ga držijo za roko, mu močijo suhe ustnice in poskrbijo, da nima bolečin. Ne samo fizičnih, tudi duševnih. Da s tega sveta lahko odide dostojanstveno. In Mojca in njeni svojci ‒ sin in hči, osem vnukov in trije pravnuki ‒ so poskrbeli, da je bilo slovo točno tako, kot mora biti.
Počivaj v miru, draga Mojca, in hvala ti za vse, kar si nas naučila, kar si nam dala. Zaradi tebe in ob tebi smo postali boljši ljudje.
