Fotografije Urše Premik izstopajo zato, ker se vedno potrudi, da se poveže z ljudmi, ki jih fotografira. »Ne maram, da se mi nekdo postavi pred objektiv in je pomembno samo to, da je lep – privlači me energija osebe. In vsi ljudje, ki sem jih v zadnjem času fotografirala, imajo neverjetno prezenco in značaj – to, da so slavni, je samo naključje.« Z večino svojih portretirancev je v času, ko jih je fotografirala, navezala prijateljske stike. »Če le lahko, gremo nekam za več dni. Z nekaterimi gremo na morje, v kak zanimiv hotel, tako kot sva z Injo Zalta naredili v Rovinju ... Že med vožnjo se spoznamo, pogovarjamo in šalimo, veliko jemo, poslušamo glasbo ... Morda smo za koga, ki nas opazuje od daleč, videti kot popolni amaterji, a v resnici je vse skrbno organizirano. Od ekipe, ki jo sestavljajo vizažistka, stilistka, frizer in asistent, pa do tega, katere obleke vzeti s sabo. Se pa kdaj, če delam kak osebni fotografski projekt in želim bolj intimno vzdušje, na fotografiranje odpeljem tudi sama s portretirancem.«
Urša je zelo zgodaj vedela, kaj bi rada počela. »Že ko sem bila stara šest let, sem imela v roki fotoaparat,« pripoveduje. Medtem ko so njeni vrstniki igrali igrice, se je ona učila uporabe fotoshopa. V srednji šoli je »špricala« pouk, da je imela lahko namišljene »fotošutinge«. »Pozneje se je ta moja ljubezen samo razvijala. In že na prehodu iz srednje šole na fakulteto – študirala sem fotografijo – sem začela s fotografiranjem služiti. Moram pa se tudi zahvaliti staršem, ki mi niso nikoli pustili 'kelnariti' ali opravljati kakšnega drugega študentskega dela. Če boš fotografinja, boš fotografinja, delaj za to, sta mi govorila. Tako sem se fotografiranju stoodstotno posvetila, bila sem zagnana in ni mi bilo težko poprijeti za kakršnokoli delo. A na to, koliko truda je vloženega na poti, ljudje pozneje radi pozabljajo.«
Ekipa
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Prelomna točka na njeni poti je gotovo trenutek, ko se je odločila, da bo začela fotografirati babico Hildo, fotografije katere je pozneje poslala uredništvu spletne izdaje italijanskega Vogua in tako prišla do objave. »Vedno sem bolj cenila fotografe, ki so sposobni narediti dobre fotografije v domačem okolju. Najlažje je potovati in tam fotografirati eksotične reči in tuje kulture, ker je vse fotogenično. No, saj tudi jaz rada potujem, a mi je bolj všeč, če nekaj posebnega najdem doma. Tako sem pomislila na babico, s katero imam že od nekdaj fantastičen odnos. Ni navadna babi, ne peče potic, pač pa veliko kadi in vse moje prijatelje premaga v biljardu. Na začetku ji je šlo to, da sem jo ves čas fotografirala, na živce, potem pa se je navadila in začela uživati v pozornosti.« Urša pa je prav skozi projekte fotografiranja babice začela na umetnost fotografije gledati drugače. »To je bila velika prelomnica v mojem dojemanju fotografije in razmisleku o tem, kaj je zares estetsko zame. Fotografija mora prikazati človeka v celoti, vse njegove gube. Ne delajmo lutk iz ljudi, ker nima smisla.«
In ne samo to – tudi z babico sta se še bolj povezali.
