Voditelja Veronika K. Žajdela in Matej Korošec se v oddajo Dobro jutro z zanimivi gosti oglašata iz mariborskega studia. Oba sta prekaljena televizijca, dobra prijatelja ter velika ljubitelja živali in dobre kave. Televizija je že vrsto let njun drugi dom, a se ne pritožujeta, saj v svojem delu uživata in se trudita, da v studio vedno znova pripeljeta zanimive goste.
Veronika K. Žajdela in Matej Korošec se poznata že dvajset let, oba pa sta na televizijo prišla v razmaku šestih mesecev. »Ko smo se pogovarjali o voditeljskih parih, sva z Matejev takoj vedela, da naju združuje podobna energija, zato sva se odločila, da poskusiva. In imela sva prav, saj se odlično ujemava. V dvoje ni prav preprosto voditi oddaje v živo. Najino prvo in zelo pomembno vodilo je, da si ne skačeva v besedo,« pravi Veronika. »Lepo se dopolnjujeva tudi pri izbiri tem in drug drugemu prepustiva tisto, ki mu bolj leži.« Čeprav se studio Maribor v program oddaje Dobro jutro vključi ob 9. uri zjutraj, mora biti ekipa v službi že ob sedmih. Za Veroniko, ki živi v okolici Celja, to pomeni, da mora vstati že okoli petih, medtem ko Matej lahko spi nekoliko dlje. Oba pa službo začneta z dobro kavo, ki vsaj malo pripomore k temu, da se hitreje zbudita.
Sama skrbita zase
Oddaja Dobro jutro je od začetka predvajanja leta 2002 pa do leta 2006 nastajala v studiu Maribor in že takrat je imela zavidanja vredno gledanost. Zdaj oddajo ustvarjajo v kar treh studiih – v Ljubljani, Mariboru in Kopru –, in prav to prispeva k večji raznolikosti.
Se pa način dela organizira v vsakem studiu posebej. Kot pravita Veronika in Matej, morata sama poskrbeti tudi za oblačila, ki jih nosita v oddaji. »Jaz imam srečo, da ima prijateljica butik in si lahko oblačila izposodim pri njej. Sicer pa bi svoj slog oblačenja označila kot elegantno sproščenega. Matej je zvest temnejšim barvam, zato si sama večkrat nadenem kaj bolj živahnega. Moškim je veliko lažje, saj njihova garderoba ni tako zahtevna. Me ženske pa imamo s tem veliko več težav. Jaz, denimo, zelo rada nosim škornje, a za v studio žal niso primerni.«
V vseh teh letih sta doživela marsikaj. »Najhuje je takrat, ko ti gre na smeh in veš, da se ne smeš smejati. Resda izkušnje prinesejo marsikaj in se znaš obvladati, a nikoli ne veš, kako se bo končalo. Glede na to, da je format oddaje bolj sproščen, ni nič narobe, če je vmes tudi nekaj smeha. Sicer pa so izkušnje pokazale, da če želiva smeh preprečiti, se ne smeva pogledati. Kot sva že omenila, si ne skačeva v besedo in včasih že s pogledom nakaževa, kdaj bo kdo prevzel vajeti v svoje roke oziroma kaj povedal. Čeprav so ženske običajno bolj klepetave, se lahko pohvalim, da Veroniko obvladam in sva enakomerno zastopana,« se po prsih tolče Matej.
Zaljubljena v pse
Veronika in Matej nista samo sodelavca, sta tudi prijatelja. »V tem času se je med nama stkala posebna vez. Ker si deliva pisarno, veliko veva tudi o najinem zasebnem življenju. Včasih niso potrebne besede, le pogledava se in ugotoviva, kakšne volje je drugi. Vsi smo samo ljudje in nihče ni popoln. Podvrženi smo stresu in nenehnemu hitenju. Midva sva tako pred kamero kot tudi v zasebnem življenju to, kar sva. Odkrita in pristna, ne igrava,« pojasnita v en glas, čeprav je to slišati malo smešno, če vemo, da je Veronika diplomirana igralka konservatorija Guildford School of Acting iz Velike Britanije, Matej pa je po izobrazbi zgodovinar in geograf.
Imata pa oba še eno ljubezen – ljubezen do psov in mačk. Mateju prosti čas krajšata kitajska gola psa Loudy in Lagoon ter mački Irij in Luci. »Psa in mački se dobro razumejo, saj skupaj prebivajo v stanovanju. Ko me ni, sicer kdaj ušpičijo tudi kakšno neumnost. Psoma, ki nimata dlake, moram posvečati še posebno veliko pozornosti. Pozimi poskrbim, da ju ne zebe, zato ju oblečem. Imata tudi topli bundi. Poleti pa ju moram zaščititi pred soncem, zato ju mažem s kremo z zaščitnim faktorjem.« Veronika pa je ljubiteljica nemških ovčarjev. »Z možem imava že od nekdaj dva psa. Ko je Nera umrla za rakom, Khira pa je stara že šestnajst let, sva se pred letom dni odločila, da si priskrbiva dva mladiča, prav tako nemška ovčarja. Lov in Lee sta zdaj stara že leto dni in zelo živahna. S psi je veliko dela, a če jih imaš rad, ni nič težko, saj ti s svojo predanostjo vse vračajo. Veliko časa smo skupaj na sprehodih in priznati moram, da se imamo zelo lepo.«
