Anita Gošte, radijska voditeljica
»Gledališče? Joj, kakšni krasni spomini na šolsko gledališče! S tremi sošolkami iz osnovne šole, s katerimi smo igrale v predstavah, se dvakrat do trikrat na leto snidemo prav v gledališču. Ker je med nekdanjimi sošolkami tudi krasna gledališka duša, izbor vedno prepustimo njej. Prav sproščujoče je doživeti predstave subjektivno in potem na pijački in klepetu tudi kolektivno. Komaj čakam, da gremo spet! Sicer pa sem sama sebi dala izziv, da si to leto uresničim vsaj tri dolgoletne želje. Ena je bila tudi solopetje, ki sem ga začela obiskovati v prostorih ljubljanskega Šentjakobskega gledališča. Morda pa ga že kmalu združim tudi z obiskom gledališke predstave.«
Saša Tabaković, igralec
»Gledališka predstava je dogodek, ki obiskovalca povabi, da se potopi vase in z umetnikom na odru deli močno občutenje sveta. Zato gledališče potrebujemo. Na najbolj intimen način nas uči človeške empatije, ta pa je osnovni gradnik civilizacije in družbenega napredka. Želel bi, da bi bile dvorane zato bolj polne. Od predstav, ki so me v zadnjem času navdušile, pa v njih ne igram, bi ob letošnjem prazniku praznično opozoril na klasiko med komedijami Matiček se ženi v produkciji SNG Drama.«
Alenka Kesar, novinarka in voditeljica
»Gledališča imajo zame poseben čar in od nekdaj sem rada hodila na gledališke predstave. Imela sem srečo, da smo v rodnem Krškem gostili številne predstave različnih gledališč in žanrov. Tako sem že imela vtis o gledališču, ko sem prišla v Ljubljano. Zadnje leto hodim redno na gledališke predstave MGL-ja. Vedno znova sem očarana nad izjemnimi gledališkimi talenti, ki jih imamo v Sloveniji, na primer nad Natašo Tič Ralijan, ki sem jo nazadnje gledala v Orlandu. Odlična je! Doma imamo vsi radi gledališče. Dijaški gledališki abonma ima tudi moja starejša hči. Moj mož pa svojega sina za osemnajsti rojstni dan pelje v London na gledališko predstavo Arthurja Millerja. Ne znam si zamisliti boljšega darila!«
Danica Lovenjak, novinarka
»Zelo rada hodim v gledališče. Tudi zato, ker nam predstave pogosto nastavijo zrcalo. Z igralci oziroma njihovimi vlogami se lahko poosebimo, kar nam prikaže nov pogled in nas hkrati osvobaja. Umetnost ima name pomirjujoč učinek, včasih pa me tudi spodbudi za kakšno dejanje. Zadnja predstava, ki sem jo gledala in je name napravila še posebno velik vtis, je soloperformans MandićStroj. Igralec Marko Mandić nam v predstavi dokaže, da je pravi igralski stroj, hkrati pa prikaže človeka kot takega v vsej njegovi naravni podobi.«
