Praznoval ga je v krogu najbližjih. V teh desetletjih je nanizal številne izjemne vloge v gledališču in na filmu. Kljub bolezni še ni rekel zadnje besede, saj se mu v prihodnje spet obetajo angažmaji. Ko pa so ga vprašali, kaj bi ob svojem jubileju svetoval mlajšim kolegom, je za STA odvrnil: »Uzdaj se use i u svoje kljuse (zaupaj sebi in svojemu konju, op. p.).« Nihče drug ti ne bo pomagal, če si ne boš sam. Talent je samo deset odstotkov, vse preostalo je trdo delo.
Njegovo otroštvo ni bilo ravno idilično. Kot otrok mešanih staršev – oče je bil Italijan, mama Slovenka – se je rodil v Milanu. Vile rojenice so mu v zibelko položile številne talente, pa tudi nemirnega duha, ki ga je gnal raziskovati svet. Na številne dogodivščine ima lepe spomine, priznava pa, da mu je lepo, ko se je ustalil med Ljubljano in Koprom, kajti morje mu je bilo od nekdaj blizu.
Prva velika preizkušnja ga je doletela, ko mu je pri komaj osmih letih umrl oče. Mama ga je poslala k sorodnikom v Slovenijo, kjer mu v povojnih časih ni bilo ravno lahko. Pri trinajstih letih se je vrnil v Milano in počel vse mogoče, da je zaslužil za preživetje. Vpisal se je tudi v večerno osnovno šolo, saj mu Italijani slovenske niso priznali. Zaradi vseh težkih preizkušenj, ki so se mu nabrale v prvem desetletju in pol življenja, ko naj bi šele dobro začenjal svojo pot, je bil zelo jezen mladenič. Tako hudo, da je našel boks, imeniten ventil za sproščanje jeze. Kdo ve, kam bi ga v tem športu zanesla pot, če ga ne bi neki Sicilijanec tako hudo pretepel, da tri dni ni mogel jesti. Odločil se je za varnejšo pot in šel v Piran, kjer je gulil hlače v pomorski šoli in se izšolal za strojnika. Po končani šoli si je denar za preživetje služil najprej kot asistent, nato pa kot častnik stroja na ladjah trgovske mornarice, kar mu je ponujalo tudi vozovnico, da si je lahko dodobra ogledal svet. Doživel je veliko nepozabnega in spoznal številne zanimive ljudi.
Z ladje na oder
Delo na ladji je bilo težko in umazano. Zato se je odločil za študij, kajti z diplomo je bilo laže najti kaj boljšega. Razmišljal je kar o nekaj fakultetah, nazadnje pa ga je Dare Valič prepričal za študij gledališke igre.
Hitro se je pokazal Borisov izjemni talent. Že med študijem se je razširil glas o njegovi nadarjenosti, hitro je začel delati. Za diplomsko nalogo pa mu je čestital celo legendarni Stane Sever. Boris je svojo pot začel v SNG Drama Ljubljana, nadaljeval v Mladinskem gledališču, in ker je rad oral ledino, je bil dolga leta edini zaposleni v novonastalem koprskem gledališču. Ko je enkrat odkril gledališki svet, je bilo, kot da bi iz steklenice spustil duha: vloge in nagrade so se množile. Kar koli je prijel v roke, se je spremenilo v zlato. Skoraj ni bilo področja, kjer ne bi bil uspešen: kamor koli si ga vrgel, je splaval. Pa naj je šlo za gledališče, film, nanizanke, glasbo. Svoje izjemno znanje je dolga leta prenašal tudi na študente AGRFT, kjer je poučeval dramsko igro in igro pred kamero. Zdi se, da je ni stvari, ki je ne obvlada, ne samo igra, tudi pisanje, režija in petje mu gredo imenitno od rok.
Ljubljenec dam
Postavni Boris ni blestel samo na odrih, temveč je tudi v resničnem življenju pritegoval poglede nežnejšega spola. Vedno je bil pravi gentleman, človek uglajenega vedenja in izbranih manir, nikoli vzvišen in prepotenten. Zaradi vsega naštetega, pa tudi iskrenega srca, smisla za humor in iskrivosti, je bil od nekdaj ljubljenec žensk. Medtem ko so v gledališču mnoge vzdihovale, ko so ga gledale na odru, pa tudi doma se je omehčalo marsikatero žensko srce, ko so ga gledale v filmih in nanizankah, se je v resničnem življenju poročil z Mojco Sitar, ki ga je razveselila s tremi sinovi: starejšim Kristijanom, ki se je odločil za glasbeno pot, nato pa še dvojno srečo Damjanom in Sebastianom. Huda preizkušnja je Borisa doletela leta 1991, ko je za rakom umrla Mojca, leto poprej se je med snemanjem videospota poškodoval Kristijan, ki je tudi umrl leta 1991. Boris se je le stežka pobral. Posvetil se je delu, v uteho pa sta mu bila fanta. Nov udarec usode je sledil leta 2009, ko je med spanjem nenadoma umrl Damjan. Še zdaj se mnogi sprašujejo, kako močan je moral biti Boris, da je preživel vse te tragedije, ki bi marsikoga zlomile, on pa se je vedno nekako pobral, se zakopal v delo in ustvarjanje in rinil dalje.
Pozna sreča
Posebno ljubezensko poglavje v njegovem življenju je bila Oriana Girottto, ki je bila od njega mlajša kar 34 let, vendar sta nekaj časa dobro vozila, se poročila in dobila sina Aleksandra Borisa, danes prikupnega najstnika, ki je po očetu podedoval umetniško žilico. Je sijajen plesalec in kitarist, ki si žepnino služi z nastopanjem. Z Oriano sta se ločila, vendar sta vsem, ki v medijih ob ločitvah perejo umazano perilo, dala lekcijo, kako se to naredi: prijateljsko, brez obkladanja z žaljivkami in v dobro otrok. Četudi je Borisa v življenju doletelo veliko hudega, ga je še več dobrega. Zadnja leta ga osrečuje zdaj že nekdanja šefinja protokola Ksenija Benedetti, ki je v svoji karieri organizirala na stotine pomembnih protokolarnih dogodkov za največje pomembneže sveta. Enako pa je pred dvema letoma in pol organizirala najpomembnejši zasebni protokolarni dogodek – poroko z Borisom. Ker sta oba navezana na Primorsko in sta na tem prelepem koščku Slovenije tudi odraščala, sta se odločila zvestobo obljubiti v Krajinskem parku Sečovlje. »Poročila sva se v ožjem družinskem krogu, vlogo matičarke pa sva zaupala najini prijateljici Katji Pegan,« je takrat povedala presrečna nevesta, ki je namesto dolge poročne obleke izbrala elegantno obleko s plaščkom v smetanastem odtenku. Zelo sproščen na ta svečani dan je bil ženin, ki si okoli vratu ni zavezal kravate, temveč se je zadovoljil s suknjičem. Obredu so bili priča zgolj Ksenijini starši in Borisova sinova Sebastian, ki je bil tudi njegova poročna priča, in Aleksander Boris. Na medene tedne, pravzaprav medeni večer, sta šla na koncert v Ljubljani. Ona mu je tudi stala ob strani lani, ko je doživel infarkt in je potreboval kar nekaj časa, da je okreval. V Borisovo življenje je prinesla veliko lepega in pomembno vplivala nanj. Oba se veselita skupnih dni, ki so še pred njima. Ob nedavnem jubileju pa je bila ob njem, ko je prejemal čestitke, ki so kar deževale. Seveda pa je bila med njimi tudi najpomembnejša – veliko zdravja.
Nagrade, nagrade …
Boris je leta 1973 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1978 Severjevo nagrado, štirikrat Borštnikovo nagrado (1979, 1985, 1986, 1987), leta 1986 Badjurovo nagrado, Sterijevo nagrado, leta 1992 Borštnikov prstan, leta 2006 nagrado vesna (skupaj s sinom Sebastianom), leta 2012 viktorja za življenjsko delo, leta 2017 nagrado bert (za življenjsko delo na področju filma), lani pa zlati red za zasluge Republike Slovenije. Je tudi ambasador Unicefa, malce hudomušno pa ne smemo pozabiti, da je tudi boter žrebičku v Kobilarni Lipica.
