Primož Jeralič je osupljiv mladenič, ki mu niti huda nesreča pred enajstimi leti ni omajala vere v življenje. Med smučanjem na Krvavcu je padel. V bolnišnici so ugotovili, da ima sedem počenih oziroma zlomljenih reber, dve vretenci, predrta pljuča, počeno limfno žlezo in okvaro hrbtenjače. Primož, tudi izvrstni atlet, se je znašel na invalidskem vozičku. Vendar se ni dolgo smilil samemu sebi, temveč se je držal slogana brez izgovorov in postal odlični parakolesar, ki je nastopil celo na paraolimpijskih igrah. Med drugim se je tudi poročil, si ustvaril družino, diplomiral in se zaposlil.
Te dni pa se je odpravil na pot še z enim izjemnim mladeničem. S plavalcem Darkom Đurićem sta šla na Japonsko, kjer bodo naslednje leto olimpijske in paraolimpijske igre. »Pogledat sva si šla športno infrastrukturo. Japonci so izjemni: s slovenskimi zastavami so naju pričakali na letališču in tudi pred hotelom, kjer smo večerjali. Sprejel nas je tudi župan mesta Fukui, kjer smo opravili pregled športnih objektov in preverjali njihovo dostopnost. Imela pa sva še predavanje na fakulteti za sto študentov,« navdušeno pripoveduje Primož, ki je bil od poti zelo utrujen, a poln novih doživetij in vtisov. Gostitelji so ga celo učili delati rezance za kosilo, ogledali so si poletno rezidenco znanega samuraja in njegovih 360 krapov. »Navdušen sem nad dostopnostjo športnih objektov in prijaznostjo. Vesel pa sem tudi, da se mi je izpolnila želja obiskati restavracijo s pravim sušijem. In ker smo na Japonskem, smo se seveda družili še z robotom in izdelali prijateljski herbarij z narciso, ki je simbol mesta Fukui. Dnevi so minili, kot bi mignil, polni novega znanja in izkušenj pa smo se vrnili v domačo Slovenijo, na ajdove žgance in ričet.«
