Tomaž Starin, ki je še pred razpisom prvega naroka umrl, je tožbo sprožil zaradi telesnih in duševnih bolečin, prestanega strahu in iznakaženosti. Tožbo pa so po njegovi smrti prevzeli dediči, hčerki in partnerica. Spomnimo: incident se je odvil 2. maja 2014. Starin je takrat 23-letnega Vida Lubija pobral na Ajdovščini in ga odpeljal v smeri Šiške. Med potjo sta kramljala o povsem običajnih rečeh, med drugim o vremenu …
Z nožem mu je narisal nasmeh na vratu
Na cilju, v Kunaverjevi ulici, pa se je zgodil zločin – Lubi je s tapetniškim nožem taksistu na vrat »narisal osemnajstcentimetrski nasmeh«, nato pa ga je z neznanim predmetom še zabodel v rano in pobegnil. »Kar naenkrat začutim nekaj nenormalno pekočega okoli vratu. Najprej sem pomislil, da me je začel dušiti z žico, a je nisem nikjer otipal. Hotel sem zbežati iz avtomobila, pa nisem mogel, ker sem bil pripet z varnostnim pasom. Končno sem se odpel in začel vpiti na pomoč. Ko sem izstopil iz avta, sem začutil, da sem ves krvav, on pa je stal nasproti mene in me gledal. V tistem trenutku sem pomislil, da je konec! Nakar se možakar obrne in pobegne,« je skoraj usodni trenutek za Svet24 opisal Starin nekaj dni po napadu.
Pristal na psihiatriji, ne v zaporu
Na sodišču se je Lubi zavil v molk, v preiskavi pa je priznal, da ima težave z zasvojenostjo ter da je kritičnega dne pijan in zadet rogovilil po Ljubljani. Napada na taksista se zaradi večletne zlorabe tablet, mamil in alkohola sploh ni spomnil, šele ko si je po zločinu na Petrolu naročil pico, je ob pogledu na krvave roke in oblačila pomislil, da je storil nekaj groznega. Ker je mladenič kaznivo dejanje poskusa uboja (zagrožena kazen od pet do petnajst let zapora) storil v stanju neprištevnosti »zaradi posebnega življenjskega sloga«, po zakonu ne spada v zapor. Sodniki so mu tako izrekli ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva na mariborski enoti za forenzično psihiatrijo, od koder pa so ga že po enem letu odpustili in mu odredili ambulantno zdravljenje (ukrep sicer sme trajati največ pet let). Mu je pa ljubljanska okrožna sodnica Deana Fekonja vseeno dala vedeti, da bi mu v drugačnih okoliščinah prisodila konkretno kazen: »Šlo je za filmski primer, kako nekomu vzeti življenje!«
Večje težave s strahom kot z ranami
Starin je, kot rečeno, po napadu vložil odškodninsko tožbo, to pa so po njegovi smrti prevzeli dediči. Pravda se je te dni sklenila z zaslišanjem kirurga travmatologa Vladimirja Senekoviča. Kot je bilo slišati, je bil Starin tri dni hospitaliziran, potem pa še približno 14 dni nesposoben za fizično aktivnost, saj je čutil bolečine srednje intenzitete, predvsem med premikanjem glave in pri hoji. Po mnenju izvedenca je imel Starin večje težave s strahom, zaradi česar je obiskoval psihiatra; ta je ocenil, da trpi za posttravmatsko stresno motnjo. »Ta strah ga je oviral tudi pri delu taksista, zato se je nočnemu delu izogibal,« je povedal izvedenec in ob tem pojasnil, da ni bil v smrtni nevarnosti. »Doživljal je hud strah, vendar ga sama rana ni smrtno ogrozila, zato menim, da njegovo življenje ni bilo v nevarnosti,« je dejal Senekovič.
