Malo ljudi se ponaša s tako zavidljivo življenjsko potjo, kot je bila njegova: bil je zdravnik, trobentač, skladatelj, ki je ustvaril glasbo za 120 radijskih iger, dvajset celovečernih filmov, štiri dokumentarce, deset TV-nadaljevank, petnajst kratkih animiranih filmov, dva muzikala, okoli sto šansonov in slovenski kolektivni umetniški DNK zaznamoval veliko bolj kot zgolj z zimzelenim citrarskim napevom iz filma Cvetje v jeseni.
Urbanu Kodru je bila glasba položena v zibelko: njegov oče je v roke rad jemal violino, mama pa je sedala za klavir, kar mulčku ni bilo prav nič všeč, temveč je med njunim igranjem neutolažljivo jokal. Pozneje se je ob omembi te anekdote rad šalil, da zato, ker je imel že takrat izostren posluh. Pri štirih letih so ga posadili za klavir, vendar se je pouku odločno uprl, saj so učiteljice takrat uporabljale takšne učne metode, kot je tepež po prstih. Vendar sta starša vztrajala in glasbeni pouk se je nadaljeval, vendar je po sili razmer v roke vzel trobento. »Ko so nam Italijani med vojno pobrali radijske sprejemnike, se nam je doma kot nalašč pokvaril še gramofon. Tedaj sem lahko samo še gledal tisto ploščo, na kateri je bil posnetek simfoničnega jazza. Zmeraj mi je bil zelo všeč neki solo na trobenti, tako da sem trobento najbrž začel igrati zaradi te plošče,« se spominja, kako se je kot trinajstletni deček navdušil nad trobento in jazzom, glasbo svobodnega sveta, kakor jo je imenoval. Pri šestnajstih letih je že igral v orkestru, a se je raje odločil za, kakor se je zdelo takrat, bolj praktičen študij medicine.
Ves ta jazz
To mu je še najbolj koristilo med služenjem vojaščine. Oprostili so mu tudi to, da se je na skrivaj izmuznil na koncert Dizzyja Gillespieja ter se z njim fotografiral. Ker mu po vojski niso dovolili opravljati specializacije, temveč ga je čakalo mesto splošnega zdravnika v Makedoniji, se je odločil, da bo raje trobentač. Glasba je namreč bila in ostala njegova velika ljubezen. Po koncu druge svetovne vojne se je kot trobentač zaposlil v Plesnem orkestru Radia Ljubljana, ki ga je vodil legendarni Bojan Adamič. V njem je vztrajal vse do začetka sedemdesetih let, nato pa bil zaradi zdravstvenih težav prisiljen nehati igrati trobento, saj je ob igranju visokih tonov včasih padel v nezavest. Zdravniške preiskave niso odkrile pravega vzroka, sam pa se ni kaj dosti obremenjeval s tem, saj se je z veseljem loteval novih izzivov, predvsem posvečenih njegovi veliki ljubezni – jazzovski glasbi. Bil je eden od pionirjev te zvrsti glasbe pri nas. Leta 1954 je ustanovil Ljubljanski jazz ansambel, s katerim je oral ledino, in bil pobudnik izdaje prve jazzovske plošče v nekdanji skupni državi. S svojim ansamblom je veliko nastopal doma in po tujini, imel pa je kar nekaj težav, da je vedno znova našel zamenjave za člane, ki so morali na služenje vojaščine.
Komponist samouk
Urban je izjemno užival v glasbi, sprva pa se mu še sanjalo ni, da je nadarjen tudi za skladanje. Čeprav ni imel formalne glasbene izobrazbe, se je lotil komponiranja. Glasbo se je naučil pisati predvsem tako, da je veliko bral partiture različnih mojstrov, vedno pa so bila njegovo vodilo čustva, kar se mu ni zdelo ravno dobro. »Čustva me lahko zapeljejo, da kakšne stvari naredim preveč dramatične, zato sem vedno malo premislil in se potem omejil,« je bil iskren vsestranski ustvarjalec, ki ga je še posebej prevzela filmska glasba, nad katero se je navdušil na izobraževanju pri Henryju Manciniju v Rimu. Od začetka sedemdesetih let pa do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja je bil urednik za glasbo na RTV Slovenija, obenem pa izjemno aktiven, saj je ustvarjal avtorsko glasbo za radijske igre, gledališče in film. Navdih za sloviti napev iz Cvetja v jeseni, ki v rdeče-rumenih barvah priklicuje neužito ljubezen Mete in Janeza, je dobil, ko je opazoval snemanje filma na domačiji svojega deda. Gorenjsko idilo mu je uspelo imenitno ujeti tudi z glasbo. Ko se je vrnil domov, je sedel za klavir in nastala je ta skladba. V trenutku. Ko je režiserja Matjaža Klopčiča povabil na radio in mu jo zaigral, ker je hotel nekaj dopolniti, je režiser skoraj zakričal, da je popolna in naj pusti takšno, kot je.
»Na živce mi gre to, da sem napisal veliko skladb, izdal odlično ploščo šansonov, napisal veliko inštrumentalne glasbe – in vendar vedno pride na površje to Cvetje v jeseni. Lahko bi rekel, da sem sam sebe uničil, da me po drugem ne poznajo,« je nekoč priznal v smehu. Urbanova pa je tudi vsak dan predvajana glasbena špica za legendarno radijsko oddajo Lahko noč, otroci, ki so jo prvič predvajali daljnega leta 1965. »Mislim, da mi za avtorstvo niso nikoli nič plačali, tako da je to moj prispevek vsem otrokom, ki so ob radiu poslušali in še poslušajo pravljice. Predvsem sem vesel, da me bo ta avizo preživel,« je dejal pred časom.
Pravi multipraktik
Izjemno ustvarjalen pa je bil tudi na drugih področjih. Skomponiral je glasbeno podlago za 96 gledaliških predstav, številne radijske igre, televizijske nadaljevanke in več kot 25 filmov, med drugim denimo za prav tako Klopčičev izdelek Ljubljana je ljubljena iz leta 2005. »Pravijo, da je dobra scenska glasba tista, ki je ni opaziti, se pravi, da ne izstopa in ni vsiljiva sama po sebi, temveč se lepo zlije s celoto. Mislim pa, da mora scenska glasba izražati osnovno razpoloženje in je mnogo premalo, kadar je samo ponazoritev in zvokovno-glasbena podkrepitev tega, kar vidimo,« je nekoč pripomnil. Urban se je uveljavil tudi kot pisec popevk, a ker so se mu zdela besedila teh precej slaba, se je nemalokrat oziral k poeziji. Ko se ga je dotaknila poezija, je sedel za klavir in jo uglasbil. Posebej so ga nagovarjali Menart, Kovič, Fritz in Jesih, pa tudi Ježek. Sodeloval je s številnimi pevci in pevkami, na področju šansona posebej z Vito Mavrič. Njegova glasba je prek radijskih valov zaznamovala številne generacije.
Urban je v svojem življenju dobil veliko nagrad in priznanj. Nazadnje mu je predsednik Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge za izjemen ustvarjalni opus, s katerim je odločilno zaznamoval slovenski gledališki, filmski, radijski in glasbeni prostor. Priznanje je sprejela njegova žena Helena Koder in prebrala moževo izjavo, da takega priznanja ni pričakoval, saj se je vse življenje posvečal različnim glasbenim zvrstem in si ni mislil, da bo njegovo delo kdaj videno kot celota. In čeprav njega ni več, bo njegova glasba živela večno.
