Tam mu velikokrat delajo družbo njegove vnukinje Nea, Tea in Lea, ki poskrbijo, da mu ni nikoli dolgčas. Uživajo pa tudi dekleta, ki imajo tako rekoč na pragu reko Kolpo, pa še dedek je sila zabaven, le preveč sladkarij jim ne dovoli jesti.
Da je Toni Gašperič pravi gostoljubni Belokranjec, občutimo že ob prihodu. Tonijeva žena Jana je vstala že kmalu po peti zjutraj, da je samo za naš obisk spekla belokranjsko pogačo, rogljičke s skuto, jabolčno-skutni zavitek in kekse, na mizi pa ni manjkalo niti domačih mesnin. A če kdo misli, da Toni doma ves čas stresa šale, se moti. »To počneš na odru zato, da zabavaš ljudi, doma pa si čisto običajen človek,« pojasni Toni, ki mu v življenju ni bilo ravno lahko. Odraščal je v družini s šestimi otroki, učitelj pa je postal zato, ker je bilo šolanje na učiteljišču brezplačno. Trpka preizkušnja je bila bolezen. Trikrat tedensko se je vozil v Novo mesto na dializo. »Niti pomisliti ne smem, kako naporna je bila vožnja čez Gorjance, hudo pa je bilo, ker sem lahko dnevno spil le pol litra vode,« se spominja.
Preberite tudi: Hči Špele Močnik noče več čakati. Kliknite TUKAJ!
Leta 2001 je prišla odrešitev, našli so darovalca in dobil je novo ledvico. »Ko sem se vozil proti Ljubljani, kjer so opravili poseg, sem bil v šoku. Verjel sem, da bo operacija uspela, in pripravljen sem bil začeti novo življenje,« je zdaj zadovoljen. Okrevanje je trajalo kar nekaj časa, a zdaj se Toni odlično počuti, veliko veselja pa mu prinašajo tri sinove hčerke – desetletna Lea, devetletna Tea in sedemletna Nea. »Čeprav živijo v Metliki, so velikokrat pri nas, saj so Griblje oddaljene le deset ali petnajst minut vožnje. V njihovi družbi zelo uživam. Veliko stvari počnemo skupaj. Že od majhnega se gremo različne kvize, ki so seveda prilagojeni njihovi starosti. Še posebno priljubljena je igrica, ko v pesmici podam eno napačno besedo, one pa morajo ugotoviti, katera je to. Ker smo ob Kolpi, tudi plavamo, čolnarimo in hranimo ribe. Stara mama Jana poskrbi, da je vedno obložena miza. Dekleta so sicer malo jezna name, ker jim ne dovolim, da bi jedla preveč sladkarij. Žena pripravlja odlične marmelade, a dekleta raje jedo eurocrem,« se hudomušno nasmehne.
Zakonca Gašperič vrta sicer nimata, zelenjavo pa gojita v cvetličnih loncih, kjer je tudi veliko različnih zelišč. »Smo na kmetih, zato jemo zdravo. Vse je domače. Na bližnjih kmetijah v vasi dobimo mleko, sir, meso in mesne izdelke, zelenjavo. Pa tudi kakšne dobre kapljice ne manjka.«
Toni se razgovori o svoji službeni karieri. »Vse mogoče sem počel v življenju. Poučeval sem slovenski jezik. Najdlje, devetnajst let, sem delal v tovarni Beti Metlika, kjer sem skrbel za propagando, kot so takrat rekli. Urejal pa sem tudi tovarniško glasilo. Rad sem imel otroke in delo v šoli, ni mi pa bil všeč šolski sistem, ki me je preveč omejeval. Vsi moji predlogi, ki sem jih posredoval nadrejenim, so bili zanje nesprejemljivi. Nisem se razburjal, raje sem zamenjal službo. Na račun službe sem veliko potoval in to so nepozabni spomini.«
Beseda pa potem spet nanese na vnukinje. »Všeč jim je vse mogoče. Obožujejo pevko Nino Pušlar, in če nastopa kje v bližini, jo gremo poslušat. Obožujejo tudi tisto špansko pevko Luno in še marsikaj. Sicer pa vnukinjam posebno presenečenje pripravim za rojstni dan. S tisto, ki ima rojstni dan, greva na večerjo. Samo midva. Na to so strašno ponosne. Lepo se uredijo, starejša se je zadnjič celo malo našminkala,« je ponosen dedek, ki deklice tudi pohvali, da so vse tri zelo pridne v šoli in dejavne v metliški folklorni skupini. »Vse tri plešejo v folklorni skupini Ivan Navratil. To je zelo pametna odločitev, saj bodo videle veliko sveta. Oni nastopajo v Rusiji, po Evropi, pa tudi čez lužo. Velikokrat sem bil z njimi tudi jaz, ko sem nastopal kot humorist.« Dekleta pa so tudi športnice. Lea trenira rokomet, Tea je lokostrelka, Nea pa mažoretka. »Tea me je nekoč nasmejala do solz, ko je rekla, da je bila na zmagovalnem odru, in mi razložila, da je bila druga od dveh tekmovalk. Seveda temu nisem oporekal. Doma imam veliko pokalov, ki sem jih dobil na različnih prireditvah, zato se večkrat gremo olimpijske igre. Dekleta tečejo ali se pomerijo v drugih športih. Nagrajene so s pokali in na to so sila ponosne.«
Ker nas je Toni vedno znova zabaval s svojimi hudomušnimi prigodami, nas je zanimalo, kaj pa je njega spravilo v smeh. »Bilo je nekaj let pred mojo upokojitvijo, ko sem delal kot ravnatelj. Moj sošolec iz učiteljišča je želel govoriti z menoj in poklical je na osnovo šolo v Metliki. Tam so mu rekli: 'Tonija ni pri nas, on je v Podzemlju.' Moj sošolec pa: 'Joj, kaj mu je pa bilo, da ga je tako hitro pobralo?' Seveda so v šoli mislili na vas Podzemlje, kjer je bila šola, ne pa da so me pokopali.« Včasih pa dedka s humorjem presenetijo tudi vnukinje. »Nekega dne mi ena od njih reče: 'Dedi, a veš, da so nas cepili?' Jaz z zanimanjem poslušam in vprašam: 'A proti ošpicam?' Ona pa: 'Ne, proti šoli so nas cepili.' Ja, včasih res znajo biti duhovita ta moja dekleta.«
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
