Leta 2009 je Gašper Rifelj prvič stal na odru Slovenske popevke in se na veliko presenečenje vseh uvrstil na drugo mesto. »Tisto leto so nastopili Manca Špik, Samuel Lucas, Nuša Derenda, vsi izvajalci, ki sem jih kot 18-letni mulec izjemno občudoval. Ničesar nisem pričakoval, bilo mi je lepo, užival sem – in na koncu sem bil kar drugi. Nikomur ni bilo nič jasno, še najmanj pa meni,« v smehu pripoveduje Gašper, ki je od takrat na festivalskih odrih stal še večkrat, med drugim se je nekajkrat potegoval tudi za uvrstitev na tekmovanje za Pesem Evrovizije. Pravi, da si želi nekoč izkusiti tudi ta oder, a šele, ko bo pravi čas za to.
Gašper Rifelj prihaja iz Novega mesta, kjer v idiličnem okolju pod Trško goro, obkrožen z živalmi, med katerimi so mu že od nekdaj najljubši konji, preživlja svoje proste dni. Na vprašanje, kdo so tisti, s katerimi najraje preživlja trenutke, brez omahovanja pove, da sta to njegovi starejši sestri Anita, ki je tudi njegova uradna fotografinja, in Simona ter sedemletni nečak Žan. Gašper je zelo navezan na sestri, kot pravi: »Zdi se mi, da je dandanes prava redkost, da se bratje in sestre tako dobro razumejo med sabo, kot se mi, in za to sem jima res hvaležen. Da se lahko pogovarjamo o vsem in se podpiramo, to se mi zdi največ vredno.«
Zaupa nam, da ga je v življenju najbolj zaznamovala ločitev staršev, ki se je zgodila prav takrat, ko je prvič nastopil na Slovenski popevki. »Takrat sem odrasel,« pravi. »Do tistega trenutka sem živel v nekakšnem celofanu. Nisem imel prave predstave o tem, kaj pomeni življenje. Potem pa sem se začel zavedati, česa si v življenju želim. Čeprav ti življenje vsak dan prinese nekaj novega in nikoli ne veš, kaj bo čez deset let, imaš vseeno neke cilje.«
In Gašper teh ciljev ne skriva. Nekoč si želi samostojno nastopiti na koncertu pred občinstvom, ki bo na ves glas pela njegove pesmi. »Ni večjega užitka kot nastopati z živim orkestrom,« z žarom v očeh razloži. »Še zdaj dobim kurjo polt, ko se spomnim, kako je, ko orkester zagrmi za tabo. To so taki posebni trenutki, ki si jih želiš podoživeti znova in znova.« A razen na Slovenski popevki teh priložnosti ni, zato se Gašper na ta oder tako rad vrača.
Njegov prvi stik z glasbo je bila diatonična harmonika. Starši so želeli, da bi se je naučil igrati, in tako je bilo. Ker je bil njegov oče glasbenik, ki je med drugim ustanovil ansambel Novi spomini, je Gašper zelo zgodaj začel nastopati. »Bil sem nekakšna maskota ansambla. Med odmori so me postavili na stol, tam pa sem potem igral na harmoniko. Star sem bil kakšnih sedem, osem let in sem bila prava atrakcija. Na začetku mi je bilo to všeč, proti koncu osnovne šole pa ne več, ker smo veliko igrali po veselicah in me je motilo, ko so se vsi napili in težili,« se spominja svojih glasbenih začetkov Gašper, ki si je glasbeno znanje nabiral tudi v šolskem pevskem zboru in pozneje na konservatoriju za glasbo, kjer se je učil igrati na kitaro in klavir. Eden od njegovih učiteljev je bil tudi legendarni Nace Junkar.
Čeprav je Gašperja kdaj pa kdaj zamikalo, da bi se lotil česa drugega in pozabil na igranje, mu to ni uspelo, saj ga glasba vedno znova premami. »Tudi ko me je pot zanesla kam drugam, recimo na srednjo gradbeno šolo in fakulteto, me je vedno vleklo nazaj h glasbi. Toda bolj ko sem verjel vase in samostojno hodil po tej poti, bolj sem dojemal, da je to tisto, kar si želim, in da nima smisla, da od tega bežim,« pravi pevec, ki je prav v teh dneh izdal novo pesem Ljubljena. Skladba je nastala s popolnoma novo ekipo, ki prinaša tudi drugačen, »bolj bendovski zvok«, kot pravi mladi glasbenik. Sicer pa ga po oddaji Zvezde plešejo že čakajo povsem novi projekti, med drugim pa se mu je izpolnila ena od njegovih največjih želja: dobil je eno izmed glavnih vlog v novem muzikalu Madagaskar, ki prihaja na spored septembra.
