Posebno mesto v srcu Dade Jerovšek ima vsak njen lokal, vseeno pa še vedno največ časa preživi v prvem, v Kavalu, tam ima namreč podjetje tudi pisarne. »Zgodba Kavala je res nekaj posebnega,« nostalgično začne svojo pripoved. »Začeli smo jo povsem neuki, a smo strastno verjeli v to. V tistem času sem veliko hodila v Firence in navdušili so me tipični toskanski, naravni okusi. Ogromno zelenjave, ribe, rižote, testenine … Želela sem si, da bi takšno hrano ponujali tudi pri nas – in res je zdaj tako, da v naših gostilnah delamo samo domače testenine, kar se mi zdi neskončno pomembno.« Sicer pa jim je v Kavalu uspelo nekaj, česar še Dada sama ne razume preveč dobro, in to je, da na enem mestu združujejo najrazličnejše tipe gostov. »Obiskujejo nas popotniki s Šmarne gore, ki pridejo v gojzarjih, prepoteni in pošpricani z blatom, za sosednjo mizo sedijo diplomati, ki jih k nam sploh zahaja veliko, potem se pojavi kakšen znan gost s slovenske estrade, malo stran sedita babica in dedek, ki sta pripeljala vnučka na pico, pa mlada študenta, na drugem koncu odvetnik, ki ga pred gostilno čaka šofer …«
In kar je najpomembneje – ti gostje se vračajo. Pa ne samo v Kaval, v vse njihove lokale. »Morda je to zato, ker do svojih gostov čutimo veliko odgovornost,« razmišlja Dada. »Zelo pomembno je, da nekomu, ki pride in ti plača za hrano, ponudiš kakovost na najvišji ravni. Tu mi veliko pomagajo moji čudoviti sodelavci. Odnosi med nami so pristni, zanje nisem nobena šefica, temveč so to moji prijatelji. Imam jih rada, cenim jih, skupaj jočemo in se smejimo, ne gre za samo še en kolektiv z izkoriščevalskim delodajalcem, ki bi rad od njih izcuzal čim več. Skupaj smo po šestnajst, osemnajst ur na dan, vendar vsi delamo za skupno dobro in vidimo, kaj vse je za tem, da gost na mizo dobi krožnik, s katerim je zadovoljen. Iz tega črpamo energijo. Vendar pa moraš biti za tak poklic kar malo trčen,« smeje priznava. »Če ti zadostuje sivo povprečje, če ves čas razmišljaš, kako boš ob štirih končno prišel domov in gledal televizijo, velikega uspeha pač ne moreš doseči. Delo mora biti tvoj način življenja, v vsem skupaj moraš najti neko dodano vrednost. Bog ne daj, da ne uživaš v življenju in da ne uživaš v svojem delu! Pa ne zaradi denarja, denar mi je zadnja skrb. Večkrat kupujem stvari za okrasitev lokalov iz lastnega žepa in se potem sprašujem, zakaj sem brez denarja. Raje bi doma spala samo na vzmetnici, kot da lokali ne bi bili urejeni.«
Je ob takšni predanosti delu kdaj pregorela? »Tisti, ki me poznajo, mi pravijo – ti boš enkrat samo hin, ko takole garaš. A jaz tega res nimam za garanje! Tako da ne, nisem. Čeprav imam redko prost vikend, na daljši dopust nisem šla že leta. Nazadnje sva šla z možem za ves teden v Avstralijo in na Novo Zelandijo pred desetimi leti, pa še to zato, ker so naju prijatelji odvlekli tja. Pa sicer zelo rada raziskujem nove kraje, tako da bi z veseljem šla še kam. Ko bom imela priložnost, bi rada izkoristila kak podaljšan konec tedna in šla na Islandijo. Tudi morje imam rada, a ne poleti, ko je gneča. Sicer pa sem velikokrat zadovoljna že s tem, da grem v naravo s svojimi kužki.«
