Nuša je bila takoj pripravljena izkušnjo, ko bo prvič pekla potico, deliti z nami. Na pomoč pri pripravi ji je priskočila tašča, ki jo kličejo kar mama Tinka. Priznati moramo, da je Nuša poslušna učenka in velik pekovski talent, saj je bila njena prva potica več kot odlična. Mama Tinka pa odlična učiteljica.
Tik pred velikonočnimi prazniki smo se po dolgih dogovarjanjih in usklajevanjih vendarle znašli v Artičah pri Brežicah, kjer z družino živi Nuša Derenda. Le streljaj proč od njenega doma pa ima svoj dom njena tašča. Obe, tašča in snaha, sta se temeljito pripravili na učno uro peke potice. Nadeli sta si predpasnika, tašča snežno belega, Nuša pa malo bolj igrivega in pisanega. Vse potrebne sestavine pa je priskrbela Nušina mama Helena. Sprva smo mislili, da bo pri projektu sodelovala tudi ona, a nam je zaupala, da pri takem delu potrebuje mir in zbranost. Sicer pa vsi vemo, da je za enim štedilnikom lahko zgolj ena gospodinja.
Kljub temu je Nušina mama še nekaj časa ostala z nami in primerjala svoj recept z receptom mame Tinke. Medtem ko smo mi klepetali, sta Nuša in tašča pridno tehtali sestavine in mesili testo ter pripravljali nadev. Ko je testo lepo vzhajalo, ga je Nuša razvaljala, nadevala in zvila. Ker je ob straneh malo testa ostalo, je testo lepo obrezala in nastalo je še nekaj manjših potičk. Gospodinji sta pripravili zelo bogato potico, saj z nadevom nista skoparili. »Vse je domače, jajca, orehi, mast, zato je okus bolj pristen,« nam je razkrila mama Tinka. »Jaz potico naredim nekoliko drugače. Pustim jo vzhajati v pekaču in jo dam v ogreto pečico, mama Tinka pa jo da v mrzlo pečico in potica tam vzhaja,« je ugotovila Nušina mama. Ko se je potica pekla, pa smo imeli dovolj časa za prijeten klepet ob čaju. »Ko sem se jaz poročila, sem znala vse – kuhati, speči potico, kruh in celo vrsto različnega peciva,« se je spominom predala Tinka. Nuša pa jo je hudomušno ustavila: »Jaz nisem znala pa nič skuhati, saj nisem imela niti časa za to. Z bendom, v katerem sva igrala s Frenkom, smo veliko gostovali po Nemčiji, Švici, bili smo tudi v Ameriki. Potem je prišel prvi sin Matevž, ki se je rodil na moj rojstni dan. 30. marca bo natanko dvajset let. Nato še drugi.«
Ker z Nušino taščo nimamo ravno pogosto možnosti govoriti, smo 85-letno gospo seveda vprašali tudi to, kako je vzela Nušo za svojo. »Takoj mi je bila všeč, tako polna energije je bila, pa saj je še danes. Seveda, ko je prvič prišla k nam na vaje, še nisem vedela, da gre za bodočo snaho, saj so se stvari razvile pozneje.« In kako jo vidi na odru? »Všeč mi je, ko je urejena, še posebno takrat, ko si 'nafrkuca' (skodra, op. p.) lase. Veste, danes so taki časi, ko ni dovolj, da ženska samo lepo poje, mora biti tudi prijetna za pogledat. In Nuša to zagotovo je, zato ni čudno, da je bila Frenku všeč. In mislim, da je Frenk našel tako žensko, kot je njegova mama, saj ima podobne lastnosti kot jaz. Malo je gospodinja in malo tudi kmetica. Pri nas smo imeli veliko kmetijo in kar nekaj glav živine, pa tudi vinograd imamo, tako kot Nušini starši. In povedati moram, da zna poprijeti za vsako delo.«
Tudi Nuša prizna, da se s taščo odlično razumeta, kar poruši vsesplošno znana dejstva o odnosu snah in tašč. »Res se vedno ne strinjava in pade tudi kakšna beseda, pa greva raje vsaka po svoje, kot da bi prišlo do prepira,« v smehu pojasni pevka, ki, čeprav smo zapisali, da v začetku v kuhinji ni bila ravno vešča, zdaj rada poprime za kuhalnico. »Kadar kuha Nuša, je to prav posebna popestritev. Jaz kuham tradicionalno hrano, Nuša pa moderno. Zadnjič je naredila ribe na regratu (Nuša jo hitro popravi, da je bila to rukola, op. p.). Ni pomembno, zame je regrat, zraven pa je naredila še prilogo, pa juho. Ni bila goveja, temveč porova kremna juha,« je Tinka pohvalila Nušo. Ta pa jo je vseeno malo popravila, češ da zna tudi ona že skuhati nekaj tradicionalnih jedi: ričet, joto, golaž, pražen krompir …
Ob prijetnem klepetu je bila potica pečena, Nuša jo je le še potresla s sladkorjem, dala na lesen pladenj in jo odnesla domov. Tam se nam je čez nekaj trenutkov pridružil mož Frenk, ki nam je že takoj, ko je vstopil, rekel, da prav fino dišimo po potici. Nuša pa je priznala, da je bila peka potice zanjo lepa izkušnja. »Drugič jo bom pekla skupaj z mamo, potem pa izbrala recept, ki mi bo najbolj ustrezal,« je sklenila in dodala, da bodo veliko noč pri Derendovih praznovali tradicionalno. »Vsako leto gremo na velikonočni zajtrk k mami Tinki, na velikonočno kosilo pa k moji mami v Brežice.«
Preberite tudi: Peklenski dnevi za Nuško Drašček. Kliknite TUKAJ!
