Plesni koreograf Miha Krušič ima s partnerico Ano Klašnja sina Jašo, ki bo aprila dopolnil dve leti. Nad starševstvom je navdušen in upa, da Jaša ne bo ostal edinec, vendar trenutno še ni pravi čas za to, da bi z Ano razmišljala o novem naraščaju. Ker sta oba zelo zaposlena, še toliko bolj ceni pomoč njunih staršev, ki pomagajo pri varstvu vnuka, pa čeprav se Mihov oče spopada s hudo boleznijo.
»Še pred nekaj leti sem o starševstvu razmišljal popolnoma drugače. Menil sem, da bi bilo neodgovorno v tem svetu, ki je ostal brez vseh vrednot, na svet spravljati otroke. A mi je oči odprl prijatelj, ki mi je rekel, da se motim in da lahko svojim otrokom privzgojim izgubljene vrednote ter tako prispevam kamenček v mozaiku napredka k boljšemu svetu. Zdaj ko imam otroka, sem najsrečnejši človek na svetu. Sem zelo zaposlen in včasih imam zaradi tega slabo vest, a se mu bom obdolžil vsako poletje, ko bomo tri mesece skupaj na morju. Takrat si bom vzel čas in bom 24 ur na dan z njim. Počela bova vse tisto, za kar je bil čez leto prikrajšan. Prihajam iz ljubeče in zelo povezane družine, zato se bom trudil, da bom to prenesel tudi na svoje potomce.«
Hvaležen dedkom in babicam
Miha odkrito priznava, da brez pomoči njegovih in Aninih staršev ne bi šlo. »Moji starši popazijo na Jašo, čeprav se oče že enaindvajset let bori s hudo boleznijo. Kar trikrat ga je namreč napadel rak. Najprej ga je imel na jetrih in slinavki, zdaj pa se spoprijema tudi z rakom limfnega sistema, ki ga imaš do konca življenja in je neozdravljiv, a kljub temu so možnosti za preživetje največje od vseh vrst raka. Oče je borec, ravno tako mama, ki mu vseskozi stoji ob strani in ga podpira. Včasih se vprašam, le od kod jemljeta toliko energije, da se spopadata z vsem tistim, kar bolezen prinaša.«
Sicer pa eden najuspešnejših plesnih koreografov pri nas meni, da ga je otrok spremenil, in zdaj na svet gleda drugače. »To je nekaj posebnega, nekaj takega, česar ne moreš predvideti v nobenem scenariju. Vsak dan je drugače in nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel.«
Glede na to, da se Jaševi starši ukvarjajo s plesom, bi mnogi pomislili, da se tudi njemu obeta plesna kariera. »Upam, da se ne bo ukvarjal s plesom. Sam vem, kaj vse sem moral prestati, da sem prispel na raven, na kakršni sem zdaj, in tega svojemu otroku ne bi privoščil nikoli. Ne želim, da gre skozi vse to. Če pa se bo kljub temu sam odločil drugače, mu bom stal ob strani in ga podpiral. Želim si, da bi delal tisto, kar si bo želel, kar ga bo navdihovalo in osrečevalo.«
Tako Miha kot Ana imata zelo zahtevno delo in velikokrat brez urnika. »Tu veliko skrbi za otroka prevzema Ana, za kar sem ji neizmerno hvaležen. Priznati pa moram, da je naporno. Jaša ni najbolj navdušen nad nočnim spanjem in vse do pred tremi tedni se je zbujal skoraj vsako uro, a upam, da bo zdaj bolje in bo končno ponoči spal. Velikokrat se mi je Ana zasmilila, ker je hodila na vaje v Opero neprespana in utrujena. To je eden od razlogov, da bova z naslednjim otrokom še nekoliko počakala. Želim si, da bi Ana odplesala še nekaj projektov, saj pri svojem delu izjemno uživa. Zavedam se, da je delo baletke starostno omejeno, zato želim, da bi še nekaj časa iskala zadovoljstvo v delu, v katerega vlaga veliko truda in ljubezni. Je pa res, da bi zelo rad imel še enega ali dva otroka. A pustimo času čas in videli bomo, kaj bo ta prinesel. Včasih moraš pustiti, da te življenje pelje svojo pot,« pravi Miha. Tolaži pa se s tem, da bo tudi zanj in za njegovo družino že čez dobre tri mesece prišel čas, ko se bodo odpravili na počitnice, pozabili na delovne obveznosti in se posvečali samo drug drugemu.
