Prvič sem ga srečala pred začetkom okrogle mize, ki jo je vodil. Dvorana je bila nabito polna, on pa je mirno sedel in varoval sedež za svojo ženo. In ko je prišla, sta se oba vidno razveselila … Opazovala sem njun srečni trenutek in si rekla, da bi si prav Aljošo želela za sogovornika v rubriki Moški o ženskah. In tako sem se tudi jaz prepričala – kot že mnogi prej –, da je eden najbolj prijaznih, vljudnih in spoštljivih ljudi; in predvsem, da vse to pri njem ni le forma ali plod dobre vzgoje, ampak, da takšen v resnici tudi je.
Pisarni na Pristopu, kjer je kreativni direktor, je dal svoj pečat – vendar ne z razstavo priznanj in nagrad, ki jih prejema (te je že nekaj časa nazaj pospravil s polic), ampak so v njegovi pisarni tudi vinilne plošče, v kotu pa kitara in velik okvir s podobo Boba Dylana. Veliko je tudi knjig in na vrhu kupa teh opazim naslov Mala razprava o velikih vrlinah.
Med pogovorom ga je poklicala žena in v duhu rubrike je seveda sledilo vprašanje, kje sta se z Ivo spoznala. Bilo je pred skoraj osmimi leti, na prvi pomladni večer, ko je sijala polna luna … Preden jo je srečal, jo je »opazil« v neki reviji. Bilo je ravno v čustveno turbulentnem obdobju, kjer vsak razhod, četudi pričakovan, človeka ne pusti ravnodušnega. V takšnem stanju je pri teti v Prekmurju listal neko revijo in naletel na celostransko sliko Ive z razpuščenimi lasmi, ki ga je povsem prevzela. »Uau, to je ženska, ki bi jo moral imeti,« si je ves prevzet zamomljal pri sebi. Želja se mu je kmalu uresničila, in sicer na podelitvi medijskih nagrad. Čeprav je Ivo kot izvrstno igralko poznal že prej, mu jo je na tisti večer usoda pripeljala še »v živo«.
»Tisti dan se je zdelo, da vse poteka drugače, kot sem želel, kot da bi sprva hotel plavati proti toku usode, a se ta ni pustila motiti (smeh). Na podelitev pravzaprav sploh nisem hotel iti, pa me je prijateljica dobesedno zvlekla tja. Z zabave sem hotel smukniti predčasno, pa sem ob vratih srečal drugo prijateljico in se zapletel v pogovor. In na koncu prireditve, ko je izgovorov za ostati res že zmanjkovalo, sem zagledal Ivo, kako prihaja po stopnicah. Tisti trenutek sem doživljal v počasnem posnetku in ko sem ugotovil, da gre proti nama, saj je prišla pozdraviti prijateljico, sem bil nebesom res hvaležen (smeh).« Doda še misel slikarke Metke Kraševec, da ko je usoda na delu, vse poteka zelo natančno.
Navzven močne, navznoter krhke
Odraščal je v vasi Cankova na robu Goričkega, kjer je še vedno njihova gostilna. Pravi, da je ime vasi vezano na izvir vode, ki je bil tam nekoč, in da so vaščani zvok kapljic slišali kot »cankanje«. Že kot otroka so ga pritegnile in očitno zaznamovale različne zgodbe, ki so jih pripovedovali možje, ko so se zbrali v žganjarni njegovega dedka, ki je bil glavni okoliški žganjekuh. Moški, ki so sicer veliko delali, so se znali tudi sprostiti, dati krila domišljiji. Ko pa pomisli na ženske iz svojega otroštva – na mamo, babici, na tete in sovaščanke … se mu zdi, da je bilo v ospredju predvsem delo in neskončni opravki: »Kar jim je bilo z vzgojo dodeljeno, to so pač sprejele. O tem se niso spraševale, o svojem poslanstvu niso dvomile. Zato je morala biti njihova krhkost skrita ali vsaj zadržana. A pri kljub tako močnih in dominantnih ženskah, kot sta bili moji babici Frida in Marija, je bilo veliko nežnosti. Ko sta spekli svež kruh in nas posadili v naročje, sta postali ljubeči, veseli in nasmejani. Frida je bila sicer tudi odlična in strastna pevka, za glasbo pa je navdušila tudi mojega brata Dominika, sedaj uspešnega glasbenika. A je pela predvsem v cerkvi. Čeprav je bila to zanjo sprostitev, sem jaz – mogoče po krivici – to doživljal kot še eno obliko njenih dolžnosti. Toda pred vsem in nad vsem je bilo trdo delo, predana skrb za družino in domačijo.« To, meni Aljoša, se je v neki meri preneslo tudi na njegovo mamo, ki je že pri dvanajstih letih skrbela za teto in njeno domačijo, kjer danes stoji družinska gostilna. »Še vedno je tako kot nekoč, starša delata po šestnajst ur na dan, privoščita pa si le nekaj dni dopusta na leto. Mami skušam dopovedati, da to ni smisel življenja, a ko imaš to v krvi, je to težko spremeniti (smeh). Še dobro, da jima gostilno pomaga voditi sestra Urška, ki s svojima dvema hčerkama očeta in mamo uspe odtrgati od dela.« Zato je precej kitičen do prekmurskega romantičnega pogleda na trdo delo, ki da je edina prava pristna vrednota; saj je že davno mimo čas, ko je bila to edina formula za preživetje.
Pobeg – rešitev v umetnosti
Na Aljošo sta precej vplivala tudi oba dedka. Eden si je nadvse želel biti igralec, prebral je celo krajinsko knjižnico, znal marsikatero dramo na pamet in bil na amaterskem odru tako odličen, da so ga prišli gledati celo skavti iz ljubljanske Drame. Toda imel je pet otrok, veliko posestvo in (razumska) žena je bila tista, ki si njegovih sanj ni upala podpirati. Tudi mamin oče, vsestransko spreten človek, je bil ljubitelj literature. Ker je v vojski ob nesreči izgubil skoraj ves vid, je velike romane poslušal na magnetofonu; z njim pa tudi Aljoša, Dominik in Urška. A pri tem si nobeden od njiju ni pustil v celoti odvzeti tega, kar ju je razveseljevalo. »Skozi umetnost je dušo lažje osvoboditi, saj v njej razum utihne,« pravi Aljoša.
Tako je Aljoša rasel v okolju, ki je bilo – še zlasti na ženski strani – podrejeno delu in skrbi za družino, po moški strani pa v vedno bolj uresničenem vizionarskem duhu, kjer je slednjega s svojo vizijo gostinstva in turizma utelešal predvsem oče Jože.
V njihovi gostilni je bil – tako kot pač je v gostilniških družinah – »gost vedno prvi«. Vendar sta starša otrokom – Dominiku, Aljoši in Urški – veliko nudila, tudi takrat, ko je bilo težko. Ko je bila gostilna ob večino gostov zaradi vrsto let neurejene lokalne ceste, sta stisko skušala skriti pred njimi. Med drugim sta jih vse tri tudi večkrat na teden vozila v glasbeno šolo, ki je bila v petnajst kilometrov oddaljeni Murski Soboti. Sicer pa sta bila stroga in zahtevala sta, da začeto vedno tudi končajo – pri tem ni bilo odstopanja. »Ker je gostilna zahtevala veliko dela, časa in pozornosti, smo bili večinoma vsi tam, le spali smo doma. Vendar je odraščanje v gostilni lahko lepa 'oblika' otroštva.« Kljub temu je pri starših zaznal občutke krivde, češ da so ju otroci pogrešali, ker sta imela premalo časa za njih. »Tudi dejstvo, da moji starši ne morejo veliko časa preživeti z vnukinjo Sofio, je pač treba sprejeti. Sicer pa gre Sofia zelo rada na Cankovo, saj je v gostilni vedno živahno, še zlasti je rada v kuhinji.«
Odraščanje in ljubezni
»Z vzgojo sem pridobil zelo spoštljiv odnos do žensk. Zgodaj pa sem si zastavil tudi idealno predstavo o tem, kakšno punco si želim in predvsem po kakšnem, malodane filmskem, scenariju se mora to zgoditi. Zato sem bil zaradi obotavljanja kdaj ob kakšno dobro priložnost … Sicer sem bil kar dolgo precej sramežljiv, kar me je naredilo tudi malce skrivnostnega. To pa je – ob dejstvu, da sem igral kitaro in klavir – kakšne punce še bolj pritegnilo. Je pa tudi obdobje sramežljivosti minilo in sem nadoknadil vse tisto 'wertherjansko trpljenje' (smeh). So mi pa bile ženske in ženska lepota zmeraj v navdih.«
Deset le je trajala mladostniška ljubezen s Prekmurko Ireno. Aljoša je že žel uspehe v Ljubljani, ona je imela svoj fokus, zato sta se oddaljila. Bolj na očeh javnosti je bil nato odnos s Katarino Čas: »S Katarino sva se poznala že nekaj časa, bila sva si všeč in oba sva ravno zadihala po dolgoletnih zvezah. Zato sva se imela super.« Nato pa sta oba dobila klic svojih usod. Aljoša je bil vedno bolj uspešen na svojem področju, Katarini so se začele odpirati filmske priložnosti in jim je sledila, tako kot ji je velevalo srce. A sta ostala v dobrih odnosih. Aljoša pravi, da se mu je moralo zgoditi prav to, saj je v sebi dosegel spremembo in postal zrel za takšen odnos, kot ga imata z Ivo.
In potem je prišla Iva. Izhaja s Ptuja in tako se zgodi, da ob posebnih priložnostih, kot je bil trenutek, ko jo je zaprosil za roko, začne govoriti po štajersko, Aljoša pa po prekmursko. V marsičem sta si podobna – podobna je tudi njuna zgodba iz otroštva. V družini Bagola so bili zaradi gostilne prikrajšani za umirjeno intimno družinsko življenje, Ivino otroštvo pa je bilo zaznamovano z bratovo duševno motnjo in razumljivo je, da so mu vsi po vrsti, vključno z njo, posvečali veliko ljubezni in pozornosti.
In prav tako vidita svojo družino, kot nekaj, kar si zasluži ogromno pozornosti in ljubezni. Zaradi ženinega poklica gledališke igralke večere večinoma preživljata skupaj Aljoša in Sofia – tudi okoli dvestopetdeset na leto jih je lahko. »Biti z otrokom je seveda nekaj najlepšega na svetu, a kakšen večer 'na off' se zagotovo prileže. Če ne drugega, se me bo Sofia naveličala,« pove v smehu. »A k sreči znamo vse zamujeno nadoknaditi ob prvi priložnosti.« Kljub temu, zlasti ob odgovorni službi, kakršno ima Aljoša, se to kmalu pozna pri energiji in počutju. Zato se je moral vmes malo ustaviti in nekaj stvari spremeniti. Tudi njega so namreč dohiteli domači vzorci iz Prekmurja – delati in biti požrtvovalen do skrajnosti.
»Uspeh ne pomeni delati do onemoglosti, ampak ustvarjati in si dovoliti v življenju tudi uživati,« pravi, in doda, da moramo Slovenci s tem še obračunati, saj nezavedno grabimo za ročno zavoro in to ravno takrat, ko bi to najmanj potrebovali. »To lahko primerjam z armaturno ploščo, na kateri se nepričakovano prižigajo opozorilne lučke – le da te niso tiste za olje, motor in zavore, ampak so naši strahovi, dvomi, občutki krivde. Če ob vsaki prižgani lučki na tej dušni armaturi zaviješ s ceste, ne doživiš poti, ampak le postajališča.« Prišel je do točke, ko je moral nastaviti drugačno izhodišče, ko je moral obračunati z vzorci, za katere si ni mislil, da jih nosi v sebi.
Še vedno pa na svet gleda romantično. »Romantičnost bogati odnose, je odraz rahločutnosti in razumevanja, ki ju svetu primanjkuje. To, da pozornost in ljubeče odnose nadomeščamo z žvrgolenjem obvestil na telefonih, je trapasto. To, da nekateri pari porabijo ves dan za to, da lahko zvečer objavijo svojo čim bolj všečno sliko na družbenih omrežjih, je potrata časa, ki bi moral biti usmerjen v pogovor, v ljubezen, v odnos. Zakaj bi kdo v razmerju želel biti le lutka za 'lajke'?«
Hollywood v kratkem formatu
Aljoševo delo je, pravi, ustvarjanje zgodb, ki prodajajo. »Na oglase gledam kot na 'Hollywood v kratkem formatu': povedati moram dobre, fotogenične in spektakularne zgodbe, le da v zelo kratkem času.« Dobra zgodba namreč že od nekdaj pritegne vse – ženske in moške. »Domišljije ne moremo deliti na žensko in moško. Žal pa je na trgu veliko oglasov brez zgodb, obvestil, ki le 'kričijo informacije'.« Pogosto so oglasi tudi odraz zelo mačistične družbe, ki je v zadnjem stoletju, kot pravi Aljoša, Darwinovo teorijo o preživetju najbolj prilagodljivega preslišala in sforsirala le preživetje najmočnejšega. In tako se tudi v večini oglasov ženske »le pojavijo, moški pa vedno nastopajo. Seveda, če ne gre za pranje, likanje, čiščenje – tam imajo glavno vlogo ženske. A le vlogo gospodinje in požrtvovalne matere, ki ji kapitalizem – če nista straniščna školjka in perilo nebeško čista – potem nabija občutke krivde. Zato tako kot v politiki, v gospodarstvu in še kje, tudi v oglaševalskem svetu potrebujemo več odmika od moške dominantnosti. V našem poslu sta ženski in moški pol skoraj cerkveno ločena – moški so kreativci, pisci, ženske pa predvsem vodje projektov; nekaj jih je še med oblikovalkami. Žensko intuitivnost, rahločutnost in ženski pogled na pripovedovanje zgodb bi še bolj potrebovali tudi med kreativci. A zdi se mi, da gre tozadevno vse precej na bolje.«
Aljoša je tudi predavatelj in med slušatelji opaža razliko – fantje so glasnejši, hitreje stopijo v ospredje, medtem ko dekleta hitijo predvsem vse pridno zapisovat. Mlade zato spodbuja k jasni predstavitvi stališč, pogumnem zagovoru svojih idej, vizij … Skratka, opozarja jih na pogum in na samospoštovanje. »Če nekdo na faksu pri svojih dvajsetih letih svojih idej pred kolegi ne zmore predstaviti jasno, glasno in vase zaverovano, potem je to znak, da kot narod nekaj počnemo narobe. Sploh ob dejstvu, da nam dobrih idej ne primanjkuje.«
Zato tudi mačistična družba potrebuje protiutež – vse mora biti v ravnovesju, pravi. »Družbo ravnovesij bomo morali ustvariti. Nov izziv za nešovinistično družbo je tudi prihodnost pogojena z umetno inteligenco – v tem trenutku jo namreč programirajo predvsem moški, saj je ženskih programerk izredno malo.«
Upajmo vsaj, da je med njimi tudi veliko odgovornih in romantičnih kreativcev, kakršen je Aljoša Bagola.
