»Deljeno skrbništvo je najboljše,« v smehu meni Tina Ternjak. Če gre za kosmatinčke, vsekakor. Trinajstletna psička Niki, ki se je s Tino in njeno mamo Metko pojavila na številnih promocijskih fotografijah za oddajo Vrtičkanje, je namreč dobila bratca Tofija.
»Že dobro leto s fantom živiva skupaj pri njegovih starših in odločila sva se, da bi imeli še enega kužka. Tako smo se novembra ponj odpravili na goriški konec. Ime je dobil zaradi karamelne barve. Njegova mama je nemška prepeličarka, za očeta se ne ve, verjetno je labradorec. Sklepamo, da bo imel čez dvajset kilogramov. Za zdaj je podoben mamici in je bolj pri fantovih starših, Niki pa pri naju, a si skrbništvo delimo,« pravi nasmejana Tina Ternjak, ki si zdaj s fantom opremlja skupni dom.
Vrt pred domom
»Pri opremljanju gnezdeca sva zelo demokratična, o vsem se pogovarjava, enkrat popusti eden, drugič drugi. Veliko je ostalo tako, kot je bilo, ker je bilo lepo urejeno. Dodala sva neke svoje dodatke, po svoje prebarvala, da je to postal najin dom. Ker je fant arhitekt, ima dober občutek za te stvari, moj pečat je, da imava preveč sobnih rastlin.« Vrt sta naredila, še preden sta se preselila. Poleg njega imata še nekaj dreves. Tina je zelo vesela, da je tisto, kar ima rada, vrtnarjenje, hkrati njena služba, oziroma kot pravi: »To je način življenja in krasno je, da se pri meni to prepleta. Ko sem zunaj na vrtu, uživam. Zdaj to kar malo pogrešam, a si vseeno najdem delo. Ker je mila zima, lahko nabereš še kar nekaj zimske zelenjave: motovilec, radič, rukola, ohrovt, azijska zelenjava. V tem času poleg tega teče doma proizvodnja kalčkov, tako da za zdaj še ničesar ne kupujemo.« Celo piva ne, saj ga varita doma: »To je fantova strast in to počne s prijatelji. Jaz sem zraven bolj za družbo. Zdi se mi lepo, da če imaš nekaj rad – kot pri hrani, ko vlagaš pridelke, ko jih sam pridelaš, pripraviš zelenjavo, ki jo sam pridelaš –, narediš nekaj po svojem okusu, tako je tudi pri varjenju svojega piva.«
Doktorica na vrtu
Kot pravi sama, se ne boji, da bi ji bilo dolgčas, saj piše doktorat (tema je s področja genetike in sliv), obiskuje aerial jogo in se ukvarja z lončarstvom. »Jogo prakticiram še iz študentskih let in mi je prijeten način skrbi za telo. Aerial joga me je zamikala, ker je drugačna, všeč mi je občutek, ko lebdiš, je tudi malo izziv, ker pri vadbi gradiš zaupanje do sebe. Na začetku sem se spraševala, ali sem prava za to, in sem ter tja me je seveda še strah, a včasih se pač moraš v kaj kar vreči in poskusiti. Samo sebe sem presenetila, ker sem bila vedno precej neroden tip, da mi gre dobro. Spoznavaš svoje telo in na koncu vidiš, da lahko s primernim vodstvom marsikaj dosežeš, kar si mislil, da ne moreš. Ljudje si prevečkrat postavimo neke omejitve in dobro je, da greš malo ven iz svojega območja udobja.« Na tečaj lončarstva sta šli na sestrino željo: »Bil mi je zelo všeč, še posebno v tem delu leta, ko malce pogrešam stik z zemljo. Res je bilo sproščujoče delati z naravnim materialom in se poglobiti vanj. Ne bom sicer postala profesionalna lončarka, a ko mi prija, bom pač šla, da bom uživala v ustvarjanju.« In morda vsem bližnjim do nadaljnjega podarjala vaze? »Ne. Z mamo doma narediva veliko stvari, od kozmetike do vloženin, zato ni nikoli problem dati darilo, samo malo pobrskaš po domači kuhinji in vedno kaj najdeš. Izogibam se dajati ljudem stvari, ki so potem navlaka na policah. Zato bom pri lončarstvu raje zase delala stvari, ki jih potrebujem doma.«
