Igralec novogoriškega gledališča je od začetka devetdesetih let pravi fenomen na našem glasbenem področju. Praktično brez neke posebne reklame, samo zaradi izjemne kakovosti in vsebine, ki se zna tudi brez kompromisov približati poslušalcem, je podrl rekorde v prodaji svojih albumov. Tudi najnovejši Porkaeva! jih bo zagotovo.
Iztok Mlakar se je rodil 21. junija 1961 v Postojni. A samo malo je manjkalo, da tega izjemnega umetnika, ki je že doslej poskrbel za številne nepozabne igralske – predvsem komedijantske – stvaritve in pesmi, ki dokazujejo, kako bogat jezik imamo, sploh ne bi bilo! Iztok ima namreč enajst let starejšega brata, in zaradi maminih zdravstvenih težav so ji zdravniki strogo odsvetovali še enega otroka. Potem pa je usoda posegla vmes. Mama se je objokana odpravila na poseg, tam pa je bila zdravnica, ki je vendarle imela več optimizma. Svetovala ji je, naj otroka vendarle obdrži, da kljub bolezni ne bi smelo biti zapletov z nosečnostjo. »Zdravnica je mami rekla, da bo že vse v redu, zato sem jaz to zdravnico vse življenje lepo pozdravljal. Ona sicer ni vedela, zakaj, jaz pa sem dobro vedel,« pove Iztok, ki je tako hvaležen zdravnici, da je rešila njegovo življenje.
Menda je bil priden, poslušen otrok. »Z menoj ni bilo nobenih težav in nikoli nisem posebej izstopal. Ko sem začel brati, sem hodil malo dlje iz šole, ker sem moral prebrati vse plakate, napise, obvestila na poti, mamo pa je zato skrbelo. Vedno me je zanimalo veliko stvari, bral pa sem vedno kaj takega, kar mi v šoli ni koristilo. Klasike sem začel brati dosti pozneje, pred tem pa sem se trudil, da moje šolanje ni preveč usodno vplivalo na mojo izobrazbo in znanje,« hudomušno pripomni. »Živeli smo v famoznem 11. bloku v Novi Gorici, kjer sta živela Igor Vidmar, Kostja Gatnik in še kdo. Tako kot moj brat so bili tudi vsi drugi otroci že skoraj odrasli, ko sem se jaz še podil okoli v plenicah. Tako nisem imel prav veliko družbe, čeprav nisem bil samotar in izbirčen. Z bratom sva se povezala šele pozneje, prej pa sem mu šel na živce. On je tudi odšel študirat v Ljubljano, ko sem bil jaz še v osnovni šoli, tako da tudi zato nisva imela možnosti, da bi se kaj dosti družila. A v vsakem primeru je bila starostna razlika med nama prevelika. Pri svojih otrocih vidim, da sta zelo povezana, ker je med njima le tri leta razlike – imata 24 in 21 let.«
Sreča na poti
»Na Akademiji ni bilo dosti od mene in sem bil prav na dnu,« je samokritičen. »V moji generaciji so bili še Uroš Maček, Roman Končar, Bernarda Oman, Violeta Tomič, Milan Štefe in Branko Šturbej, v našem letniku pa je bila tudi režiserka Barbara Hieng. Res sem bil povprečen učenec, zato se marsikdo, ki me je takrat poznal, čudi, da mi je sploh uspelo v življenju. To se vleče v družini, kjer se vse očitno dogaja bolj pozno. Bolj pozno sem se poglobil v stvari, ki so me začele zanimati,« razmišlja Iztok, ki je očitno dokaz, da tiha voda bregove dere.
Odločitve za igro ne obžaluje. »Ni mi žal, da sem se tako odločil. Sem drug človek, kot sem bil takrat. Ne vem, kako bi se odločil danes. Vsak bi bil rad še enkrat mlad, vendar se ne zaveda, da bi s tem dobil nazaj tudi vse frustracije, ki smo jih imeli takrat. Danes je glava postavljena drugače. Morda bi se danes stvari lotil drugače, morda pa tudi ne. Na svoji poti sem imel večkrat srečo, čeprav mi nobena ustanova ni nikoli pomagala. Celo predlog za nagrado Prešernovega sklada ni prišel iz gledališča, temveč od drugod,« pravi Iztok, ki je za svoje delo prejel res že tak kup nagrad, da bi morali dodati še kakšno stran, če bi jih želeli vse našteti.
Sicer pa je ponosen na vse življenjske izkušnje, na znanje, ki ga je tako pridobil. »Če bi imel danes isto prepričanje kot pred tridesetimi leti, bi to pomenilo, da sem vrgel trideset let stran. Danes bi tistega Iztoka premlatil, ker je nekatere stvari zamudil. Vendar to ne bi dosti zaleglo. Danes sem le bolj star Iztok, ki se je iz nekaterih napak nekaj naučil. Ne vem, ali bi dosti stvari popravljal, težko bi tudi svetoval drugim, saj bi bilo to svetovanje o moji poti, kar spet nima smisla.«
Po Mlakarju Mlakar?
Zanimivo je, da so starši Iztoku na vse načine odsvetovali, da bi se posvetil igralstvu. »Starši so me skušali vedno odvrniti od igralskega poklica, še posebno mama. Zdaj je stara 94 let in pravi, da je zdaj to sprejela, zato sem potolažen. Igralski poklic si je predstavljala precej boemsko in jo je zato skrbelo,« pravi umetnik, ki tudi zaradi svojih izkušenj seveda ni mogel nasprotovati, ko mu je sin povedal, da si tudi on želi na Akademijo. »Očitno mora biti tako, da morata biti v vsaki družini vsaj dva idiota,« se smeji Iztok, ki ni vplival na sinovo odločitev. »Za študij se je odločil kar sam, kar je tudi prav. Seveda se pogovarjava, vendar ga ne učim. Moja igralska pot je bila malo posebna, vendar zdaj pri njem natančno vem, kaj se bo kdaj zgodilo, a proti temu ne morem nič. Vsak se mora pač sam naučiti.«
