Po otrocih se vidi, kako hitro mineva čas in kako se staramo. Potomci Boštjana Romiha so še nedavno lezli iz plenic, zdaj pa je najstarejša, trinajstletna Rosa, najstnica, desetletni Dan odkriva glasbeni svet, najmlajša, šestletna Lila, pa je veliko veselje vse družine. Mnogi so bili presenečeni, ko so Boštjana in njegovo ženo Laro drugi dan novega leta videli, kako so složno lezli na vrh Krima in se pri tem še zabavali. Zanimalo nas je, kakšne vzgojne prijeme uporablja, da svoj podmladek spravi ne samo v hrib, temveč tudi na drugi konec sveta.
»Hvala za kompliment,« se je zasmejal Boštjan in dodal, da je za prvi korak tako pri otrocih kot pri odraslih včasih potrebna manjša brca v zadnjico. »Treba se je samo spraviti, pa gre. Predvsem jih poskušam spodbuditi skozi igro. Saj poznate tisti vic, kaj pa otrok ve, kaj je petsto kilogramov. Dvigne in nese. Podobno je z uro hoje navkreber. V družbi sovrstnikov čas mine v trenutku. Na Krim smo šli s prijatelji, ki imajo podobno stare otroke. Tako sta se Dan in njihov sin preganjala navzgor in navzdol in noben ni utegnil tarnati, da je utrujen. Na koncu sta bila oba premočena in nasmejana. Enako je bilo s preostalimi otroki. Narava je vedno najboljši poligon za številne vragolije. Kaj vse se da početi v bližnjem gozdu!« pravi Boštjan, ki nima težav s svojimi odraščajočimi otroki.
Rastejo kot konoplja
»Rosa je hitra pri vseh stvareh, zelo hitro postaja zrela, zato so se pri njej tudi znaki pubertete pojavili precej zgodaj. Jasno nakazuje, da potrebuje svoj mir, čedalje pogosteje pride na dan z željo, da ne bi šla z nami. Ti znaki so tako mili in lahko le upam, da ne bo hujše. Sicer pa je zelo zrelo, modro in sploh krasno dekle. Ne le zato, ker je moja, temveč ker je krasna sogovornica, sočutna in odgovorna. Z njo se lahko pogovarjam o filmih in knjigah, še vedno rada zapleše z menoj, ob čemer se kar raztopim od sreče. Krivico bi ji naredil, če bi rekel, da je muhasta pubertetnica. Le precej zgodaj je začela kazati znake osamosvajanja. Dan je glasbeni talent. Najprej je bobnal, ko pa mu je Božiček prinesel električni klavir, na svetu ni bilo srečnejšega dečka. Starši me boste razumeli, ko vidim, da, namesto da visi na mobilnem telefonu, s slušalkami uro ali še več prebije za klavirjem, eksperimentira in ustvarja nove pesmi. Najmlajša Lila pa je združitev vsega dobrega, kar je v nas. Je navihana in bistra, takoj ji je vse jasno in nič ji ni težko,« pove. Z Laro sta srečna, da sta se odločila še za tretjega otroka, ki je združil vse dobre stvari celotne družine. Seveda pa je treba med vse tri enakomerno porazdeliti ljubezen in pozornost.
Romihi te dni uživajo na smučanju v Italiji, med zimskimi počitnicami bodo šli na toplo. Skupaj s še tremi družinami bodo odkrivali puščavo, sipine in gore v Omanu. »Vozili se bomo z džipi in spali v šotorih. To bo nepozabna dogodivščina za vso družino. Lani pozimi smo bili na Baliju in otokih Gili. Za otroke so potovanja šola v naravi: na vsakem pride do kakšnega nepredvidenega položaja, ki ga je treba reševati, se zbrati, premisliti, sprejeti odločitev, včasih tudi povzdigniti glas. Midva otroke najraje vzgajava z zgledom,« pravi voditelj, za katerega je bilo leto 2017 zelo boleče. Prvega pol leta je intenzivno vadil za muzikal Moje pesmi, moje sanje, sredi poletja ga je udarilo. Ukleščil se mu je živec v vratu, zaradi česar so bile prizadete mišice leve roke. »En mesec me je tako bolelo, da nisem mogel niti živeti. Še zdaj imam tako atrofirane mišice na levi roki, da sploh ne morem narediti sklece. Takšnega trpljenja ne privoščim nikomur. Na srečo gre počasi na bolje,« je sklenil.
