Rok, ki prihaja iz Lesc, je končal trgovsko šolo. »V tem poklicu sem delal le nekaj mesecev, ko sem moral opraviti prakso. Nato sem se za tri leta pridružil slovenski vojski. Bilo je lepo. Želel sem si nadaljevati pri specialnih silah, pa me zaradi prenizke stopnje izobrazbe niso sprejeli. Bil sem razočaran, pustil sem, da me je življenje premetavalo. Če bi mi kdo pred petnajstimi leti dejal, da se bom ukvarjal s športom, bi mu rekel, da je nor. V srednji šoli sem šprical telovadbo, obiskoval heavy metal koncerte, ob koncih tedna pil alkohol, imel sem dolge lase in bil pravi suhec,« se spominja. Vsake toliko je šel v fitnes, vendar se je, kot večina ljudi, naveličal po enem mesecu. Ker ni imel discipline, tudi napredka ni bilo. Vedno je našel izgovor.
Divjak je postal priden mucek
»Pri 27 letih pa me je zadelo kot strela z jasnega. Konec novembra sem zbolel za panično motnjo. Nekega dne sem se zbudil. Bilo me je tako strah, da sem mislil, da bom umrl. Dan poprej sem bil povsem zdrav, nato se mi je vse porušilo. V glavi sem vedel, da z menoj ni nič narobe, a telo mi je sporočalo drugače. V psihiatrično bolnišnico nisem hotel. Priskrbel sem si termin pri psihiatru, ki mi je napisal recept za zdravila in me odslovil. Po enem tednu sem se počutil še bolj grozno. Bil sem utrujen, do konca depresiven, nisem več videl smisla v življenju. Večkrat dnevno sem imel panične napade. Nikamor si nisem upal iti sam, saj sem razmišljal celo o samomoru. Strah me je bilo samega sebe, misli so mi begale. Tega ne privoščim nikomur! Ko sem bil najbolj na dnu, sem si rekel, ali se boš zafiksal s tableti ali pa se boš pobral. Nisem več mogel in hotel živeti tako,« pravi Rok, ki se je odločil, da bo zjutraj začel zgodaj vstajati in trenirati. Najprej je tekel in delal vaje z lastno težo. Začel je tudi meditirati. Ko se mu je ponudila priložnost, da bi prevzel fitnes, jo je pograbil z obema rokama. Povsem je spremenil način prehranjevanja in počasi so se začeli kazati rezultati.
Ljudje smo bitja navad
»Danes imam depresijo in tesnobo pod nadzorom. Rad bi povedal, da fitnes ni samo grajenje mišic in klesanje telesa, temveč je vsestransko koristen. Z vadbo pridobiš disciplino, ki ti pomaga na vseh področjih. Tudi v poslu in financah. Težko je začeti, tudi meni je bilo. Če pa zdržiš, ti navada pride v kri in brez nje ne moreš več. Treniram tudi na dopustu. Treniranje je zame nagrada,« pravi.
Rok vsega ne bi zmogel brez podpore svoje Teje. »Zaljubila sva se zelo mlada. Najstarejši sin se nama je rodil, ko sem bil star 21 let, Teja je bila dve leti mlajša. Skupaj sva prebrodila veliko stvari. Ne prihajam iz bogate družine. Srečen sem, da so mi starši pomagali, da sem si ustvaril streho nad glavo. Velikokrat smo bili v hudi stiski, ko nismo vedeli, kaj bomo dali v usta. Bil sem trmast, nikogar nisem hotel prositi za pomoč,« se spominja. Janik je star štirinajst let, hči Lana jih ima deset, najmlajši Paskal pa štiri. Teja je njegova sorodna duša. Pomaga mu v fitnesu, najbolj pa ga razveseli, ko mu speče posebne proteinske torte z manj sladkorja. Ves čas sta v pogonu. Veliko časa jima vzame razvažanje otrok na treninge. Najstarejši je hokejist, hči je bila nedavno svetovna prvakinja v hip hopu, najmlajši je tudi že prijel za hokejsko palico. »Sem popustljiv, a tudi strog oče. Od otrok zahtevam poštenost in osnovno kulturo – da znajo reči dober dan, prosim in hvala. Učim jih, da je obljube treba držati. Seveda poskušam sam biti zgled. Ne zahtevam, česar ne bi naredil tudi sam,« pravi Rok, ki si želi, da bi te vrednote imeli tudi udeleženci šova The Biggest Loser Slovenija.
