Nik Škrlec je širšo javnost nase opozoril že lani, ko je od izkušenega Pavleta Ravnohriba prevzel vodenje oddaje Male sive celice, letos pa je domov odnesel nagrado za najboljšega mladega igralca na Borštnikovem srečanju. Prislužil si jo je za vlogo v monodrami Nemoč, ki je sicer prejela veliko nagrado srečanja za najboljšo uprizoritev.
Predstava Nemoč je intimna monodrama v režiji Primoža Ekarta, ki združuje dve knjigi, Klovnove poglede in Globalnega minotavra. »Pripovedujem zgodbo o propadu klovna, ki ga prekinjajo klovnovske točke o propadu ekonomije. Čeprav je bil študij dolg, sem v vsaki vaji užival,« je o predstavi dejal Nik, ki je na odru sicer stal sam, vendar poudarja, da je imel ves čas podporo celotne ustvarjalne ekipe. »To je lep občutek, je pa gotovo razlika med predstavami, pri katerih imaš na odru igralske partnerje, in tistimi, v katerih si sam. Če si sam, je zelo zanimivo opazovati »mehanizme«, ki se sprožijo, če nečesa ne znaš, ne razumeš, ne zmoreš. Zagate in odgovornost namreč velikokrat prelagamo na druge, ko pa na odru razen tebe ni nikogar, je to nemogoče. To, da se tega zavedam, mi pomaga tudi v drugih ustvarjalnih položajih.«
Skoraj razbit nos
Vodenje Malih sivih celic je za razliko od igranja v Nemoči bolj timsko delo; jeseni se je začela druga sezona oddaje, h kateri Nik danes pristopa veliko bolj sproščeno kot lani, ko čevlji voditelja še niso bili povsem uhojeni. »Rečem lahko, da sem pričel zares uživati v kvizu in spoznavati vse njegove plasti. Šele zdaj sem zares dojel, kaj vse si lahko privoščim in kje je moj prostor v oddaji, tako da se vsake nove epizode res veselim. Sicer pa menim, da so Celice oddaja, ki lahko mladim prinese veliko izkušenj, iz nje se učimo ustvarjalci in gledalci, hkrati pa je sproščujoča in zabavna.« Razen če se snemanje konča z razbitim nosom – temu se je Nik pred časom sicer izognil, a le za las. »V eno od oddaj sem prikolesaril z monociklom. Po studiu sem nameraval narediti kratek krog, se ustaviti pred kamero in pozdraviti gledalce. Ko je prišlo tako daleč, da bi moral to tudi izvesti, pa me je presenetila majhna stopnička in oddajo bi skoraj začel z razbitim nosom! Začetek smo potem ponovili in gledalci lahko doma opazijo samo to, da sem nenavadno prepoten in vesel, da sem zvozil krog.«
Zaposlen do konca
Ker se bliža december, ki je v gledaliških krogih še posebej naporen, je mlad igralec te dni do vratu v delu. »25. novembra imam v Cankarjevem domu medijsko premiero magistrske predstave Naj gre vse v π.« Nanjo je Nik zelo ponosen, saj je bil zanjo nagrajen s študentsko Severjevo nagrado, akademijsko Prešernovo nagrado, na Tednu slovenske drame pa je dobila nagrado za najboljšo predstavo po izboru občinstva. »V SNG Drama, kjer sem član igralskega ansambla, končujemo dve predstavi, otroško z naslovom Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak in Krasni novi svet v Mali drami, še vedno pa igramo tudi Antigono. V Lutkovnem gledališču Ljubljana že četrto sezono igram v predstavi Emil in detektivi, lani poleti pa smo imeli še premiero predstave Peter Pan. V obeh izredno rad igram in veseli me, da je povpraševanja po njiju veliko. V Anton Podbevšek teatru igramo kultno 20.000 milj pod morjem, v Mini teatru pa poleg Nemoči igram še v predstavi Dogodivščine izumitelja Kurame.«
Pod vodo
Še sreča, da si zna Nik vzeti čas tudi zase – te dni, pravi, veliko prostega časa preživi pod vodo. »Treniram potapljanje na dah, zdaj pa sem začel pod vodo prenašati še vse svoje druge hobije; tako pod površino vode rad žongliram, sestavljam Rubikovo kocko ali pa preprosto samo fotografiram in snemam. V vodi čas drugače teče in občutki, ki jih imam pod gladino, me napolnjujejo in umirijo. Včasih se mi zdi bolj pomembno vzeti si čas zase, za svoje neumnosti, kot pa za kakšne stvari, ki bi jih 'morali' narediti. Zato verjetno velikokrat dobim kakšen opomin iz knjižnice ali pozabim poravnati kakšen račun. Ampak dokler lahko pod vodo razmišljam o naslednjem neumnem podvigu, je vse v redu!«
