Vili, ki ne zna sedeti križem rok in je pred kratkim izdal novo pesem Edina, pripoveduje, kako hudo je bilo. »Zdravniki so Tamari dva meseca prezgodaj sprožili porod, sicer bi umrla oba, ona in dojenček. Tedne sem preživljal med bolnišnico, kamor sem hodil obiskovat sina Matiasa, in odrom, saj nisem mogel odpovedati vnaprej dogovorjenih nastopov. Dojenček bi se moral roditi 17. februarja 2013. Namesto tega pa se je rodil dva meseca prej. To naju je povsem presenetilo in iztirilo. Čeprav sem pred leti delal v bolnišnici in sem bil vajen takšnih prizorov, mi je bilo hudo, ko sem se sam znašel v njem. Tamari pa je bilo še toliko huje, saj se je prvič iz oči v oči znašla v položaju, v katerem je na nitki viselo njeno in otrokovo življenje. 17. decembra 2012 je šla na rutinski pregled, nato pa je sledila akcija kot v filmu, polna adrenalina in strahu. Nujno so jo napotili na carski rez. Sledili so tedni negotovosti. Matias, ime zanj je izbrala Tamara, ni imel do konca razvitih pljuč, zato je bil v inkubatorju. Tudi ko se je dovolj razvil, da ga je lahko zapustil, je moral biti še dolgo priključen na kisik,« se spominja Vili.
Srce se ti trga, ko gledaš nemočno drobceno bitje
Zdravniki so jima povedali, da bo njun fantek potreboval dva do tri mesece, da se mu bodo pljuča popolnoma razvila in bo lahko samostojno dihal. Do takrat pa je bil njegov življenjski prostor omejen z dvometrsko cevjo, ki je bila priključena na jeklenko s kisikom. Ni bilo hudo samo za malčka, temveč tudi za njegova starša: Tamara sina ni mogla peljati na sprehod, niso se mogli niti gibati, kot bi si želeli. »Obema je bilo hudo, ko sva gledala nemočno drobceno bitje, obdano s cevkami. Vendar sem bil vesel, ko so Matiasa končno spustili domov. Pripeljali so ga z rešilcem, poleg pa še kup kisikovih jeklenk, saj je bilo od njih odvisno otrokovo življenje. Prvo noč s Tamaro nisva zatisnila očesa, saj nisva vedela, ali delava prav, skrbelo naju je, kaj če bo kaj narobe in se mu bo kaj zgodilo. Ta izkušnja me je dodobra zaznamovala. Dogajala se je decembra, ko imamo glasbeniki največ nastopov. Moji dnevi so potekali med bolnišnico, kjer sem obiskoval sina, in nastopi po vsej Sloveniji, saj nisem želel razočarati ljudi, željnih zabave. Ko sem stopil na oder, sem skušal odmisliti osebno stisko,« razlaga pevec in dodaja, da je Matias čez čas ujel in dohitel sovrstnike. »Zdaj nima nobenih posledic prezgodnjega rojstva, niti se mu nič ne pozna. Je vesel fantek, ki v vrtcu uživa s sovrstniki. Čeprav bi šel Matias to jesen lahko že v šolo, sva se s Tamaro odločila, da ga dava naslednje leto. V preteklih letih smo veliko hodili okoli zdravnikov, s katerimi imava lepe izkušnje. Zato me čudi, zakaj niso vsi takšni. Da ne delajo v dobro malih bolnikov, temveč se pehajo za osebnimi interesi,« je sklenil.
