A če do tragičnega preobrata pred leti ne bi prišlo, zagotovo ne bi kot plesalka nikoli tekmovala, kaj šele da bi posegala po mednarodnih kolajnah. To pomlad pa je iz Nizozemske, kjer je potekalo največje mednarodno tekmovanje v plesu na vozičku, prinesla nove medalje.
»Ples se mi je od nekdaj zdel izjemno lepa dejavnost, popolna kombinacija, in sploh ne razumem, kako komu ples ne bi bil lep. Tu gre za preplet glasbe, ki je že sama po sebi čudovit, magičen svet, ki te popelje v najrazličnejša razpoloženja in dušna stanja, potem pa še to prelepo gibanje. Se zdi, kot da se glasba, duša in telo ljubijo,« zasanjano pripoveduje in se spominja sebe kot plesalke vse do tja, kamor ji seže spomin. A nikoli se ni ukvarjala s plesom v smislu učenja in tekmovanja. »Moji edini resni izkušnji s plesom sta bili tečaj za maturantski ples in eden od nekdanjih fantov, ki je ples treniral,« pravi v smehu.
Bleščeča na odru
Kot voditeljica raznih prireditev je bila v medijih večkrat opisana kot rojena za oder zaradi prirojenega gracioznega gibanja. Sramežljivo prizna, da se spomni teh ocen, a ji samohvale nekako ne gredo dobro iz ust – da pa je oder vedno oboževala, po njem naredila lepo kilometrino in glede na odzive ji prav slabo najbrž ni šlo. Pa si je takoj po poškodbi sploh lahko predstavljala, da bo kot plesalka blestela na odru? »Ah, kje pa! No, saj še zdaj ne vem, ali blestim,« se od srca nasmeji. »Se pa na odru počutim zelo bleščeče, ali se to tudi vidi, pa mora kdo drug povedati. Da se da plesati na invalidskem vozičku, nisem niti vedela niti pomislila, sanjalo se mi ni o tem. Po poškodbi se je zdelo, da bo od zdaj vse drugače, nekako okorno in brezbarvno. Stran sem zmetala vse, kar me je spominjalo na prejšnje lahkotno in lepo življenje. Recimo vse čevlje s petko. No, skoraj vse, od nekaterih se nisem mogla ločiti. Tudi oblekice so vse šle, pa glasba, ob kateri smo plesali, pa gore fotografij. Zdaj je res vse drugače, ampak prav tako lepo oziroma tisto jedro je še lepše. Nekateri bodo morda dobro razumeli, kaj mislim.«
In kakšni občutki jo prevevajo zdaj, ko si spet oblači zapeljive plesne obleke in čeveljce z visoko peto? »Glede zapeljivih oblekic imam še nekaj težav. Obleke za standardne plese so v redu, tiste vroče, seksi, latinskoameriške me še malo vrtajo in praskajo po duši. Ko je treba kaj takšnega dati nase, se mi še vedno vrtijo filmčki prejšnjega življenja in rahlo me prepaja tudi nevoščljivost ob vozičkarkah z nižjo poškodbo in lepšo, plemenitejšo držo. Ampak ko zaigra glasba, v bistvu niti ne vem, v kaj sem oblečena in kako sem videti. Ne vem niti, kdo gleda, kje so preostali tekmovalci in ali sem zapeljala sodniku čez nogo,« izliva Nina svoje srce.
Prebujena tekmovalnost
A v plesnih gibih ne vidi le lepote in čarovnije, ples je tudi njen dušni terapevt. Če gre še tako težko od doma, če je noro utrujena ali žalostna, ko se začne plesati, se njena duša neha smiliti sama sebi in postane srečna. Nina pravi, da po treningu, nastopu ali tekmi postane prav evforična: »Polna sem energije in dobre volje imam za izvoz. Druga dobra stran plesa pa je, da ta skrbi tudi za telo in možgane. Za spomin in koncentracijo je prva liga. Po treningu pač ne moreš biti slabe volje in siten. Na splošno bi lahko rekla, da ples rešuje moje duševno zdravje in posledično nedvomno tudi moj zakon. Vprašajte Gala!«
Terapevtski ples pa je Nina našla po naključju – ali po nekem višjem načrtu. V rehabilitacijskem centru Soča ji je Zebre, plesalce na invalidskih vozičkih, predstavila delovna terapevtka Petra. V tamkajšnji telovadnici so imeli vsak teden plesne vaje za paciente in trenerka jo je takoj začela nagovarjati, naj pride plesat. Naloga, ki si jo je trenerka zadala, pa je bila skoraj neizvedljiva, ker česa tako groznega, kot so bila uvodna srečanja s plesom na vozičkih, Nina še ni doživela. »No, v resnici je bilo vse grozno, žalostno, grdo in skrajno brezvezno samo v moji glavi. Mislim, kakšen ples je to, če migam samo z rokami in glavo, če pleše samo petina mojega telesa, pa še to okorno do skrajnosti? Ko sem sprejela drugačno lepoto tega športa in svoje nove omejitve, sem začela uživati in v bistvu je bilo omejitev vse manj, odpirala pa so se nova obzorja,« se spominja začetkov izpred šestih let in še sama komaj verjame, da je tekmovala že prvo leto po nesreči. Vmes je imela seveda dve leti tekmovalnega premora zaradi razgrajača v trebuščku, sina Lea, ki je zdaj že pravi korenjak in sonce njenega življenja.
Nina priznava, da je ples povsem spremenil tudi njen odnos do tekmovalnosti: »Nikoli v življenju nisem marala tekmovati, pa me poglejte zdaj! Ko sem na prvi tekmi v življenju zavohala medaljo in videla, da je ta zgodba zelo izvedljiva, se je v meni prebudila tekmovalka, ki je do tedaj nisem poznala. Zdaj od sebe pričakujem in želim lepo okrasje okoli vratu. Tekmovala bi še več, kot sem, če bi si le lahko privoščila odhode na več turnirjev. Pri nas je le ena tekma na leto, preostale so vse v tujini in vsaka pot pač stane.«
