Tako kot Albert tudi Igor potrebuje samo nekaj ur spanca. To mu še kako pride prav, od kar nastopa v oddaji Zvezde plešejo. Utegne se sicer zgoditi, da ga na Voklem vidite, kako bo izvajal jogo in predihaval telo, da si bo nabral energije, a ga bi pravzaprav bolj skrbelo, če vsega tega naenkrat ne bi bilo več.
»Vedno sem bil deloholik in v primeru, če lahko delam tisto, kar si želim, mi sploh ni problema, saj sem najbolj srečen človek na svetu. Ne potrebujem ne spanca ne hrane. Bolj ko imam natrpan urnik, bolj sem ustvarjalen.« In ta je res natrpan: jutranje vaje v koprskem gledališču, prihod v Ljubljano, priprave na novo plesno točko v Zvezdah plešejo, sekunda ali dve za počitek, potem spet vaje, za piko na i zvečer morda še gostovanje v kakšen drugem gledališču – v Sloveniji ali kje v nekdanji Jugoslaviji. »Sem kot rudar, delam 16 ur in sem ves čas notri. Zato, če le morem, uidem ven.«
Kot brat in sestra
Igor, eden najbolj simpatičnih, prijaznih in duhovitih sogovornikov, kar si jih lahko želite, namreč sodeluje tudi v gledaliških koprodukcijah: tako sta recimo s soplesalko Lejno zaradi njegovega nastopanja v Beogradu eni izmed njih, Alanu Fordu, v Beogradu, nekaj dni morala vaditi kar pred skypa. Bilo je bolje kot nič, a čez neposreden stik ga seveda ni. Po Lejninih besedah sta si kot brat in sestra in ni naključje, da sta postala soplesalca v Zvezdah plešejo: »Koprodukcije z Beogradom in Sarajevom so mi prinesle nova prijateljstva s čudovitimi ljudmi. Ljudje pozabljajo, da smo bili včasih eno in da nas je ločila politika. Zaradi nje so imeli umetniki po osamosvojitvi hude težave, a sčasoma smo oni in mi ugotovili, da nas umetnost združuje, da ni važno, kdo si. Mar ni krasno, da sem potem, ko sem spletel prijateljstva v Sarajevu, dobil še plesalko, ki je tam doma, to krasno bitje z drugačnim temperamentom in drugačno krvjo, ki sem ji zelo hvaležen, da me je popeljala v svet plesnih korakov, ki jih prej nisem poznal.« Razen dveh maturantskih plesov (enega svojega in enega, na katerega ga je povabilo dekle brez soplesalca), predmeta odrski gib na akademiji (ki uči, kako ti gib pomaga pri ustvarjanju nove vloge) in folklorne skupine Ray iz Šmartna pri Slovenj Gradcu, s katero je ponovno spravil v pogon folklorno skupnost, ki je zaradi različnih razlogov nekaj časa nehala delovati. Čeprav je bil z njimi samo eno leto, ker je bil potem sprejet na akademijo, je ponosen, da še vedno delujejo.
Od kod pa te mišice?
»To, kar zdaj delam, dejansko nisem delal nikoli v življenju. Sem teatrski človek, uživam v teatru in teatra ne zamenjam za nič na svetu. Včasih je pa fino, če človek preskusi kaj drugega. Po 15 letih gledališkega ustvarjanja sem si želel, da bi se drugače izražal, da ne bo več besede in igre – ker če ves čas delaš isto, ne napreduješ,« Igor razloži, zakaj je sprejel povabilo za sodelovanje pri Zvezde plešejo. »Ples je drugačen način izražanja, a univerzalen, in že nekaj kolegov mi reklo, da imam zdaj drugačno držo, da o mišicah, ki so se pojavile, sploh ne govorim. Zame bistvo Zvezd ni, da bi bil popoln, ampak da se vidi tvoja nadgradnja, da se vidi, da se učiš, rasteš in stopnjuješ formo, raziskuješ. Mene zanima zgodba v plesu, kako jo lahko v dveh minutah pripelješ gledalcem. Tu sva se z Lejno zelo dobro ujela, ker vedno delamo na fabuli. Kako se vidiva, spogledava, kaj se dogaja med koreografijo med nama. Ona se uči do mene in jaz od nje: kako jaz iz gledališkega pristopa preidem na plesne korake in kako ona iz plesnih korakov preide v gledališko vlogo. Bil pa sem tudi presenečen, kakšna čustva se porajajo v tebi, in to takrat, kot naj bi usvajal plesne korake: meni se je to recimo najbolj izrazito zgodilo pri angleškem valčku.«
Kuža in džungla
Čeprav uživa v vsem, kar dela, priznava, da je njegov »trdi disk« včasih poln, da se zvečer težko umiri in da je težko preklapljati od predstav k plesu in nazaj. Do neke mere mu je v pomoč vožnja med Piranom, kjer živi, in Ljubljano oziroma kamor ga pač delo ponese. »Ob začetka sezone Zvezde plešejo sem bil ravno na koncu študija predstave Totalne katastrofalne večerje. Zadnjih 14 dni se najbolj ustvarja. Takrat je treba združiti tekst, telo, soigralce, koreografijo, takrat potrebuješ mir, se zapreš in se posvetiš samo temu, a zaradi Zvezd to ni bilo možno. Zato sem na poti v Ljubljano poslušal glasbo, na katero sva z Lejno plesala, za nazaj pa sem se osredotočal na besedilo.«
In kako to, da je njegov dom Piran? Našel ga je, ko se je odločil poiskati nov kraj, kjer bodo ponovno pognale njegove koroške korenine. Pol leta se je še vozil v Kranj, kjer je sedem let delal v gledališču, potem pa je prišlo vabilo iz koprskega, kjer dela zdaj. Poleg štirih letnih produkcij ima še dve otroški predstavi. »Zelo rad delam z otroki. Enkrat na mesec imam Skok v pravljico, v okviru katerega preberemo zgodbo in jo skupaj zaigramo. Otrokom prepustimo, da se razcveti njihova domišljija,jaz pa s tem treniram, da gre moj ostareli um nazaj v otroškega.«O tem, kako se je vse izšlo, kot je treba, pravi: »V mojem življenju se je vse vedno tako dogajalo, vedno se je vse poklopilo. Po horoskopu sem riba in ribe pač plavamo. Ne smejo nas omejevati. Lahko smo sicer v akvariju, ampak ta mora biti dovolj velik in potem je vse čisto enostavno.« Zaradi takšnega razmišljanja je zavrnil tudi ponudbo za nastop v neki BBC-jevi nadaljevanki: »Če je prišlo enkrat, bo prišlo še drugič. Če ne, tudi prav.«
Po selitvi v Piran je začel razmišljati, da bi imel psička, a mu je prijateljica rekla, da glede na tempo dela res ne bi šlo. Pa je vesolje ali kakorkoli temu rečete poskrbelo tudi zato: v njegovo stavbo so se preselili ljudje s psičkom, ki mu dela družbo, kadar je doma, ko gre, pa se vrne k svojim. »Če želiš, to dobiš!« je prepričan. In še nekaj ga »zvesto« čaka doma, ko bo imel trenutek več časa: vrt, za katerega pravi, da je trenutno prava džungla. In nekoč, nekje bo morda sam izpraznil poštni nabiralnik in plačal položnice, se šali. Za nekaj pa ima čas vedno: »Od kar sem dopolnil 40 let, sem ugotovil, da je potrebno veliko delati na telesu. Ne znam si več predstavljati, da tega ne bi počel. Vedno sem bil sezonski športnik: plavanje, smučanje, kolesarjenje. Zdaj grem na resen trening trikrat na teden in vsak dan vadim jogo.Medtem ko sem v prejšnjem obdobju vedno našel izgovor, zakaj ne, zdaj tega ni več: telo lahko predihavam kjerkoli, kadarkoli, doma na terasi, pred oddajo (kjer se mi je včasih pridružil Jernej Tozon), na počivališču.. Briga me, če me ljudje vidijo. To je moje življenje, moja joga, taka, ki ustreza meni. Ni jutra, da tega ne bi delal, in to priporočam vsem. Če lahko gledaš televizijo, imaš čas tudi pol ure za telovadbo, ker telo je tvoj oltar, v tem oltarju pa je duša.«
